Vez med Kočevjem in Ameriko traja že desetletja

V uredništvu imamo najraje zgodbe, ki se z objavo ne končajo. Takšne, ki jih bralci vzamete za svoje, se v njih prepoznate, pobrskate po spominih in jih nato skupaj z nami nadgradite. Prav to se je zgodilo po objavi članka o Mariji Kern, ki je pred desetletji zapustila Kočevje in si življenje ustvarila v Združenih državah Amerike. Na naši spletni strani jo je prebrala Marjeta Gorše, Marijina krščenka, in se oglasila v uredništvu. Z otipljivimi spomini.

S seboj je prinesla album fotografij, ki jih je Marija skozi leta pošiljala iz Amerike, ter skrbno shranjeno korespondenco in voščilnice. Nekatere so stare že desetletja. Za vsako se skriva del zgodbe o prijateljstvu, ki ga ni prekinil niti Atlantik. Marjetina mama Rozika in Marija sta bili kot mladi dekleti prijateljici in sodelavki.

»Najprej sta bili skupaj v internatu, pozneje pa tudi v službi v pekarni,« pripoveduje Marjeta.

Marija je tam delala v pisarni, Rozika pa v trgovini. Marijo je nato pot odpeljala v ZDA, Rozika pa je vse do upokojitve delala v pekarni.

Odhod v Ameriko je prijateljici fizično ločil, njunega prijateljstva pa ni končal. V času brez elektronske pošte, družbenih omrežij in videoklicev so čez Atlantik potovala pisma.

»Prej so bila pisma. Prihajala so iz Amerike, pa tudi različne čestitke. To je bilo takrat nekaj posebnega,« se spominja Marjeta.

Marjeta Gorše.

Kaj vse sta si prijateljici skozi leta zaupali na papirju, danes ne ve. Bila je še otrok in vsebina pisem je pripadala predvsem njima. Predvideva, da sta si pripovedovali o življenju, družinah, otrocih in vsakdanjih dogodkih. O vsem tistem, o čemer si pišejo ljudje, ki živijo daleč narazen, a želijo ostati del življenja drug drugega.

Iz Amerike niso prihajale le zapisane besede in lepe želje. Marjeta se spominja, da je Marija ob posebnih priložnostih poslala tudi kaj zanjo.

»Ko sem šla k birmi in obhajilu, je poslala, mislim, da blago za obleko. To je bilo takrat nekaj posebnega, nekaj bolj ‘ekstra’,« se nasmehne Marjeta.

V časih, ko trgovske police niso ponujale današnje izbire in paket iz tujine ni bil nekaj vsakdanjega, so takšne pošiljke imele povsem drugačno težo.

Spomini na staro kočevsko pekarno

Ob pripovedovanju o Mariji se obujajo tudi spomini na staro pekarno, v kateri je Rozika preživela velik del svojega delovnega življenja.

Marjeta pravi, da jo številni še danes poznajo prav od tam. Rozika je otrokom, ki so pogledovali proti policam, rada dala kakšno žemljico ali drugo malenkost. »Takrat ni bilo takšnega razkošja in vsega na razpolago, kot je danes,« pripoveduje.

Rozika.

Prav takšne majhne podrobnosti danes sestavljajo spomin na čas in ljudi, ki jih je vse manj.

Voščilnice prihajajo še danes

Leta so tekla, življenje na eni strani v Kočevju in na drugi v Ameriki je šlo svojo pot, stik pa je ostal. Spreminjal se je predvsem način, kako ga ohranjati.

Med stvarmi, ki jih je Marjeta prinesla v uredništvo, so tudi lepo spravljene voščilnice. Praznična voščila prihajajo še danes.

Marjeta jih je začela skrbneje shranjevati predvsem v zadnjih letih. Nekaj jih je odnesla tudi mami, da jih je lahko še nekaj časa imela pri sebi in pogledala.

Rozika je tri leta starejša od Marije in ji danes pisanje ne gre več tako zlahka kot nekoč. Zato je del te dolgoletne korespondence postopoma prevzela hči.

»Vedno ji pokažem in povem. Zdaj prihajajo voščilnice na moj naslov, ker mami pisanje nekako ne gre več, zato jaz pišem namesto nje,« pove Marjeta.

In tako se nekaj, kar sta pred več kot šestimi desetletji začeli dve mladi prijateljici, nadaljuje v naslednji generaciji.

Danes so te fotografije skupaj s pismi in voščilnicami pravzaprav majhen družinski arhiv. Dokumentirajo veliko več kot selitev ene mlade ženske iz Slovenije v Ameriko. Pripovedujejo tudi o ljudeh, ki so ostali doma, o odnosih, ki so jih negovali, in o času, ko je bilo treba za ohranjanje stika vzeti papir in pisalo ter počakati, da pismo prepotuje tisoče kilometrov.