Vetrna energija da – a ne na račun prehranske varnosti in slovenskega podeželja

Medtem ko Slovenija z vse večjo vnemo sledi ciljem zelenega prehoda, se odpira resno vprašanje: ali lahko trajnostna energija obstaja brez uničevanja narave in ogrožanja kmetijstva? Na posvetu v Državnem svetu RS, ki je potekal 2. junija, so strokovnjaki in predstavniki kmetijstva opozorili, da v sedanji energetski politiki vlade Roberta Goloba te odgovore še vedno iščemo – pogosto na napačnih koncih.

Predsednik KGZS, dr. Jože Podgoršek, je jasno opozoril, da umeščanje vetrnih elektrarn ne sme temeljiti zgolj na interesih investitorjev, temveč mora vključevati strokovno presojo, okoljski vpliv in dolgoročno vizijo zaščite narave ter ljudi. V nasprotnem primeru bo vetrna energija postala ne simbol napredka, ampak spomenik politični nepremišljenosti.

Zlasti gorska, gozdna in kmetijska območja, ki so najpogosteje na udaru tovrstnih projektov, predstavljajo srce slovenske naravne in prehranske suverenosti. Uničiti takšna območja v imenu energetske politike pomeni spodkopati temelje slovenskega kmetijstva, biodiverzitete in lokalnega življenja.

Pod krinko trajnostnega razvoja se v resnici skriva centralistično vsiljevanje odločitev, kjer lokalne skupnosti, kmetje in prebivalci nimajo glasu. Tovrstna politika postavlja investicije nad ljudi – kar pa je v popolnem nasprotju z odgovorno, sonaravno in domoljubno politiko razvoja podeželja, ki bi morala biti temelj vseh strateških odločitev države.

Ravno v takih trenutkih se jasno pokaže razlika med politiko levega eksperimentiranja in politiko vrednot, razuma in odgovornosti, ki jo že vrsto let zastopa Slovenska demokratska stranka (SDS). Ta se zavzema za uravnotežen razvoj, ki hkrati podpira energetsko neodvisnost, a nikoli na račun kmetijstva, narave in lokalnih skupnosti.

Če želimo zeleni prehod, naj bo ta temeljit, premišljen in usklajen s prehransko politiko, ne pa le orodje za politični PR in prelivanje sredstev iz državnih v zasebne interese.

Vetrna energija ima prostor v Sloveniji – toda le tam, kjer ne ogroža tistega, kar nas dela suverene: zemlje, hrane, narave in ljudi.