Vesna Perovnik: 111 naporov ali kako smo postavili zid iz zbite zemlje

Vtisi z Outsiderjeve delavnice gradnje z zemljo so še vedno živi – sploh, ko pogledam svoje krogle iz gline, bolj znane kot dorodango. Zadnje dni smo jih z namenom dokončnega oblikovanja zavzeto obračali na vratovih steklenih flaš med pogovori o vsem mogočem. Ob tem je v ozadju igral lokalni radio Sraka, ki nam je dodatno popestril teden s svojim izborom glasbe, šal in lokalnih novic. Po večernih kopanjih v bližnji reki Krki smo večere preživljali ob ognju, kjer smo pekli koruzo, opazovali zvezdnato nebo z rdeče-oranžno luno in upali, da s pogledi ujamemo čim več zvezdnih utrinkov. Po vsakodnevno vloženih približno 20 naporih za gradnjo zidu so imeli ti večeri še dodaten čar.

Predvidevam, da v svojem zapisu nisem edina, ki omenja količino naporov ob gradnji zidu, ki smo se ga v Dobravi pri Škocjanu lotili pred dobrim tednom. Ta nova, nam prej nepoznana enota, je bila (poleg vsega novo pridobljenega znanja o gradnji z zemljo) pravo odkritje avgustovske delavnice, predstavljena v knjigi »lokalnega porekla« – Gostilniška filozofija. Kot se zagre, nam je ob lokalni hrani in pijači nekega večera uspelo izračunati potrebno število naporov za postavitev našega zidu. Končni rezultat je pokazal število 111.

Grajenja zidu smo se lotili pri betonskem temelju in betonskem podstavku s tremi polkrožnimi odprtinami, nadaljevali z zbijanjem prave mešanice zemlje, peska in vode ter na vrhu zaključili s fino zmešanim ometom iz gline. Zadnji dan delavnice smo torej, na podlagi prej omenjenega izračuna, po 111 vloženih naporih odprli opaž in zagledali težko pričakovani zid iz zbite zemlje. Poseben je bil trenutek, ko smo kot skulpturo zagledali razkrito vsako plast zemlje, ki smo jo v preteklih dneh na sami lokaciji kopali, mešali, testirali in butali s t. i. »butalci«.

Verjetno bi lahko kot del rdeče niti te delavnice gradnje z zemljo omenili tudi besedo lokalno. Teden smo namreč preživeli tako v snovni kot nesnovni povezanosti z lokacijo. Poleg poslušanja lokalne radijske postaje in plavanja v reki Krki smo iz okolice domačije, kjer smo bivali, dobili lokalno hrano, zelišča in pijačo ter nenazadnje material za gradnjo zidu, pripravo ometov in oblikovanje dorodango krogel, velikih približno za polovico pesti.

Vsak od slednjih treh izdelkov je bil kreiran v svoji obliki, a z isto osnovo – zemljo. Kar fascinantno je videti, kaj vse lahko ustvarimo iz tako osnovnega materiala, in rahlo ironično, da nanj zaradi samoumevnosti njegovega obstoja prepogosto niti ne pomislimo. Poleg tega nas gradnja, delo, igra in ustvarjanje z zemljo velikokrat prizemljijo. Verjetno ni naključje, da je koren besede prizemljiti ravno zemlja. Smiselnost povezave nakazuje že banalen primer občutka takojšnje sprostitve in zadovoljstva telesa, ko se po celem dnevu v čevljih sezuješ in z bosimi stopali stopiš na travnato-zemeljsko površino. Tudi, ko z dlanmi drsiš po površini ter zaznavaš temperaturo materiala in raznoliko teksturo različnih objektov iz zemlje, lahko opaziš podoben prijeten občutek – sploh, če si bil sam del procesa njihovega nastanka.

V današnjem svetu, ki se žal prepogosto odmika od pristnega stika z naravo, starih znanj in spoštovanja dediščine, so takšni izobraževalno-povezovalni projekti, kot je bila ta delavnica, več kot dobrodošli. Sama sem se z nje vrnila polna vtisov, novih znanj, navdušenja in s še več spoštovanja do »rodne grude«.

Napisala: Vesna Perovnik
Foto: Janez Marolt