Velikonočni ponedeljek ima igro, ki jo marsikdo še vedno komaj čaka

Velikonočni ponedeljek ima v številnih slovenskih domovih poseben značaj. Po bolj slovesni nedelji pride dan, ki je praviloma bolj sproščen, družaben in pisan po svoje. Na mizi so še vedno pirhi, potica in šunka, po hišah ali dvoriščih pa se hitro zgodi, da praznik dobi tudi igriv obraz. Prav tu se skriva običaj, ki ga marsikdo še vedno komaj čaka: igra s pirhi, ki ji ponekod rečejo trkanje, drugje sekanje, zbijanje ali turčenje. Pirhi pri nas niso le okras in del praznične mize, ampak že dolgo tudi del velikonočnih iger in tekmovanj.

Ta navada je zanimiva prav zato, ker ne potrebuje veliko. Potrebujete le pirhe, nekaj tekmovalnega duha in družbo, ki zna uživati v majhni praznični napetosti. Čigav pirh bo ostal cel, komu bo lupina počila že pri prvem trku, kdo bo imel najbolj “trd” jajček in kdo bo na koncu domov odšel z nasmehom, čeprav je izgubil vse dvoboje. V tem je nekaj zelo domačega. Velikonočni ponedeljek ni le podaljšek praznika, ampak dan, ko se tradicija iz svečane prenese v živo, družinsko dogajanje. Tudi Slovenska turistična organizacija omenja, da so pirhi del velikonočnih iger, kot so sekanje pirhov, turčenje ali valičenje, v Slovenskem etnografskemi muzeju pa velikonočni ponedeljek opisujejo kot nekdanji dan za obiske, izlete in igre.

Velikonočni pirhi

Pirhi na ta dan niso le za gledanje

Velikonočni pirhi imajo pri nas bogato simboliko in dolgo tradicijo. Slovenski etnografski muzej navaja, da so jim v preteklosti pripisovali zaščitno in zdravilno moč, uporabljali pa so jih tudi kot darilo, izraz naklonjenosti in del velikonočnih iger. Pirhe je že leta 1689 omenjal Valvasor, širše pa so se po Sloveniji razmahnili v 19. stoletju.

Prav zato igra s pirhi ni neka nova pogruntavščina za otroke, ampak del širše praznične kulture. V njej se ohranja nekaj starega, a hkrati povsem vsakdanjega. To ni običaj, ki bi ga bilo treba posebej razlagati z velikimi besedami. Dovolj je že, da se družina zbere okoli mize, da vsak izbere svoj pirh in da se začne tisto prijetno merjenje sreče in spretnosti, ki skoraj vedno sproži smeh.

Trkanje in sekanje sta majhna praznična drama

Najbolj znana oblika igre je trkanje s pirhi. Dva igralca udarita pirh ob pirh, običajno najprej z enim koncem, nato še z drugim. Tisti, čigar lupina ostane cela, zmaga. Drugje poznajo tudi zbijanje ali sekanje pirhov, kar kaže, da je običaj po Sloveniji živel v več različicah. Družina v enem od zapisov o spomladanskih praznikih posebej omenja, da so na velikonočni ponedeljek potekale različne igre s pirhi, med njimi sekanje in zbijanje.

Prav v tej igri se praznik spremeni v spomin

Nekateri praznični običaji ostanejo v spominu zaradi vonja ali okusa, drugi zaradi dogodka. Igra s pirhi spada med tiste, ki jih otroci pogosto pomnijo dlje kot pripravo same mize. V njej je nekaj preprostega in hkrati napetega. Vsi vedo, kaj se bo zgodilo, a nihče ne ve, čigav pirh bo zdržal najdlje.

Tudi zato velikonočni ponedeljek ni zgolj miren dan po veliki noči. V preteklosti je bil po navedbah Slovenskega etnografskega muzeja povezan z obiski, izleti in igrami, kar se lepo ujema z današnjo podobo praznika, ki je marsikje manj formalen in bolj družaben.

Majhna tradicija, ki ne potrebuje posebne priprave

Moč te igre je tudi v tem, da zanjo ni treba veliko. Ni drage opreme, ni organizacije, ni posebnega prostora. Obstaja le navada, ki preživi zato, ker je dovolj preprosta, da jo ljudje z veseljem ponovijo vsako leto. V času, ko marsikateri praznični običaj počasi bledi, so igre s pirhi še vedno dovolj žive, da jih omenjajo tako kulturne ustanove kot turistični viri.

Velikonočni ponedeljek ostaja praznik drobnih trenutkov

Prav v tem je razlog, da to igro marsikdo še vedno komaj čaka. Ne gre le za tekmovanje, kateri pirh je najmočnejši. Gre za tisti del praznika, ki ni več v kuhinji in ni več v pripravi, ampak med ljudmi. Za trenutek, ko se velikonočna miza spremeni v prizorišče igre, druženja in drobnega prazničnega ponosa.

Velikonočni ponedeljek ima zato poseben čar. Poveže ostanke praznične mize z živim običajem, ki ni muzejski predmet, ampak nekaj, kar še vedno deluje. Pirhi so na ta dan več kot simbol. So povod, da se ljudje za hip ustavijo, pomerijo srečo in obdržijo del tradicije v najbolj preprosti obliki. Morda prav zato ta igra nikoli ne izgine zares.

Objava Velikonočni ponedeljek ima igro, ki jo marsikdo še vedno komaj čaka se je pojavila na Vse za moj dan.