Veliko pridušanja na osnovi napačnih predpostavk in pozabljivosti

Za nemalo razburjenja je poskrbela nova opcija, ki jo Volkswagen menda ponuja lastnikom električnega modela ID.3 v Veliki Britaniji. Ti lahko zvišajo moč avtomobila tudi s sklenitvijo mesečne naročnine.

Zadeva je sicer na voljo tudi kot klasična opcija med »dodatno opremo,« za enkratno plačilo (stane 649 funtov) in ostane del opreme vozila vse do konca njegove življenjske dobe. Ni je sicer v konfiguratorju ob naročanju, temveč verjetno kasneje med možnostmi za dodatni nakup, kjer so običajno še kakšni digitalni dodatki in podobno. Naročnina stane 16,50 funta na mesec ali 165 funtov na leto.

Glavna obtožba, poleg klasičnega pridušanja čez kakršno koli naročnino, gre nekako takole: »Najprej zmanjšajo moč motorja, nato pa zaračunajo, da odvzete »konje« dobiš nazaj.« Dejansko je Volkswagen, vsaj glede na podatke v konfiguratorjih, zmanjšal moč na britanskem trgu. Tam namreč za ID.3 navajajo 204 KM, v Sloveniji pa 231 KM, kolikor znaša tudi (z naročnino ali dokupom) zvišana moč. Nimam podatka, ali so se izhodiščne cene zaradi nižje moči kaj spremenile (znižale), a bi bil presenečen, če so se.

Nekateri proizvajalci ponujajo drugače. Denimo Polestar je šele čez čas, ko je bil avto že več let v prodaji, pri svojem modelu 2 ponudil zvišanje moči s 300 na 350 kW, celo za nižji znesek kot Volkswagen, kar se res lahko razume kot nadgradnja, primerljivo »čipiranju« pri vozilih s termičnimi motorji.

Toda ravno slednje in tudi mnogi primeri različnih izvedb z enakimi motorji nas pripeljejo do ugotovitve, da Volkswagnova poteza ne predstavlja čisto nič novega in zato me razburjanje vsaj do neke mere čudi. Naročnina je seveda tisto, kar ljudem »stopi na žulj« in »dvigne pritisk,« če uporabim dve najbolj obrabljeni frazi, vendar lahko pomislite tudi tako – pozimi, na zimskih gumah dodatne moči ne rabim, in nimam naročnine, pomladi, na poletnih gumah, pa si jo omislim za nekaj mesecev, nakar jo znova odpovem. Pri mesečni postavki 16,50 funta traja 39 mesecev, ali, če bi imel naročnino po pol leta, šest let in pol, da bi prišel na ceno enkratnega doplačila. Kasnejši dokup, če je seveda proizvajalec pri tem kolikor toliko pošten (denimo v primeru Polestarja), je lahko koristen tudi za kupca rabljenega vozila, saj si lahko vključi kakšen dodatek, denimo aktivni regulator hitrosti ali pa tudi višjo moč, ki ga prvotni kupec vozila ni želel plačati. In če te možnosti ne bi bilo, bi imel kupec rabljenega na voljo manj izbire, da najde vozilo po svoji meri.

Ko pravim, da je vse to, z izjemo naročnine, stara zgodba, naj vas spomnim, kako proizvajalci ne samo leta, temveč že desetletja prodajajo avtomobile s tehnično enakimi motorji, bencinskim in dizelskimi – tu še zdaleč ne gre za kakšno električno posebnost -, z različnimi »specifikacijami« po različnih cenah. Če pogledamo isti koncern, zagotovo poznate primera 1.0 TSI s 70 ali 81 kW (95 oz. 110 KM) in 1.5 TSI s 96 ali 110 kW (130 oz. 150 KM). Podobno je tudi pri dizelskih TDI in seveda kjerkoli drugje po avtomobilski panogi.

In še na nekaj ne gre pozabiti. Določeni vozniki na lastno pest »nadgradijo« zmogljivosti svojega avtomobila. S t. i. čipiranjem pri kakšnem specialistu za to početje. Nič ne bi bilo narobe, če bi tako možnost omogočal neposredno proizvajalec. Seveda na način, da kupec dobi nekaj več, ne da najprej odvzamejo kilovate in potem z dokupom pridemo na začetno izhodišče. Res pa je, da je avto homologiran za določeno moč, pri dodatnem povečanju je treba urediti še to.

Nauk zgodbe pa je v tem, da se na tovrstne prijeme proizvajalcev čim prej navadite, ker jih bo vse več. Vam morda niso všeč, njim pač. Zadeva jih nič ne stane, lahko pa kaj dodatno zaslužijo, ker avte tako ali tako sestavijo enake, to je zanje zaradi ekonomije obsega tudi najceneje. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bodo te prihranke prenesli tudi na kupce.

The post Veliko pridušanja na osnovi napačnih predpostavk in pozabljivosti appeared first on Tehnozvezdje.