»Veliko bolj je razdeljena politika kot pa naš narod«

Dr. Nataša Pirc Musar je protagonistka slovenske države. Predsednica Republike Slovenije je pred izvolitvijo delovala kot novinarka, informacijska pooblaščenka in odvetnica. Je soustanoviteljica združenja OnaVe. Dne 23. decembra 2022 je na predsedniškem mestu nasledila Boruta Pahorja. Med mandatom, ki se bo zaključil leta 2027, si posebej prizadeva za kulturo dialoga v slovenski politiki. Pogovor za Primorski dnevnik je potekal julija v predsedniški palači v Ljubljani.

Imate bogate izkušnje - od novinarstva do odvetniškega poklica. Kaj vam pri opravljanju funkcije predsednice bolj pomaga: novinarstvo ali pravo?

V novinarstvu sem bila skoraj 15 let. Nauči te, kako postavljati prava vprašanja, iskati dejstva in podatke za dokazovanje teze. Pri opravljanju funkcije informacijskega pooblaščenca sem se naučila, kako pomembno je tehtanje med človekovimi pravicami, ko trčijo druga ob drugo. V odvetništvu se naučiš, da pravo nima vrednosti, če ne služi človeku. Vse to mi na predsedniški funkciji izjemno koristi.

Kakšen je vtis med plovbo proti koncu mandata? Ko ste kandidirali, ste pričakovali, da bo predsedniška funkcija taka, kot se je izkazala v teh letih?

Seveda nisem. Funkcijo si na začetku seveda predstavljaš nekoliko drugače. Ko si enkrat tukaj, pa hitro začutiš, kako pomembna je moč besede na tej funkciji ter kako naporna in nepredvidljiva je politika.

Na svoji profesionalni poti ste, kot že povedano, izbrali besedo kot operativno in izrazno sredstvo: od novinarstva do odvetniškega poklica.

Kot informacijska pooblaščenka ali odvetnica sem lahko govorila bolj neposredno in se hitreje odzivala; na predsedniški funkciji pa je treba pretehtati vsako besedo. Hitro sem doumela, da moraš na tej funkciji izjemno dobro poslušati in preveriti vse okoliščine, predvsem politične, preden kredibilno odgovoriš. Kredibilnost predsedniške besede je nekaj, na čemer je treba graditi vsak dan.

Pa vendar obstaja še vedno vtis, da v Sloveniji, drugače kot v Italiji, ni popolnega spoštovanja predsedniške funkcije. Na državni proslavi 23. junija vas je množica izžvižgala, kar bi se vašemu kolegu Sergiu Mattarelli težje zgodilo.

Slovenija je mlada demokracija. Petintrideset let očitno ni dovolj, da bi vsi doumeli, da je spoštovanje funkcije nekaj, kar mora biti vgrajeno v sistem demokracije. Večina ljudi, s katerimi se pogovarjam, razume to spoštovanje. Na žvižganje sem bila pripravljena, opozorili so me, da bi se lahko zgodilo. Po tisti epizodi sem rekla, da s tem, ko žvižgajo meni ali gospodu Janši, pravzaprav žvižgajo državi. Zasedam najvišjo funkcijo v državi in funkcija kot taka je tista, ki jo je treba spoštovati, ne glede na to, kdo jo opravlja. Sama bom vedno spoštovala vse funkcije, tistemu, ki jo zaseda, pa bom argumentirano povedala, če se z njim ne strinjam. To je čar demokracije.

Se vam ne zdi pojem »mlada demokracija« včasih le priročen izgovor?

Velikokrat gre za izgovor, res, imate prav. A izkušnje in zrelost pridobivaš z leti.

Kje ukrepati?

Politiki smo najbolj odgovorni za to, kako se z državo ravna in kako jo drugi vidijo. Če se sami ne bomo spoštovali, kako lahko pričakujemo od državljank in državljanov, da bodo spoštovali nas? Slovenski pregovor pravi, da riba vedno smrdi pri glavi.

Zdi se mi sicer, da je parlamentarna zastopanost odraz stanja duha v državi ...

Se vam zdi?

Imam ta vtis. Kakor koli. Slovenija ima zavidljivo gospodarsko rast in izjemno urejeno socialno državo, a vtis je, da so državljani vseeno povprečno nezadovoljni.

Očitno imamo nekaj v sebi, da pogosto nismo zadovoljni. Sloveniji sicer sploh ne gre slabo. Smo pa vseeno narod, ki pogosto kritizira oziroma težko pohvali in raje išče napake kot rešitve. Vendar je prav, da so ljudje kritični. Iz kritik bi se politika morala učiti. Ni naloga politike, da govori ljudem, kako živimo dobro, ampak da prisluhne in izboljša stvari.

Sloveniji gre pa na splošno dobro, mar ne?

Če pogledamo bruto domači proizvod na prebivalca: ob vstopu v EU je znašal 17 tisoč evrov, danes smo pri 38 tisoč evrih. Naš BDP se približuje 80 milijardam evrov. Vse to nam kaže, da smo v preteklosti nekaj delali prav. Res pa je, da nas nekatere države, ki so vstopile v EU skupaj z nami, dohitevajo ali celo prehitevajo.

Kaj omejuje razvoj?

Zadnjih dvajset let se vse, kar je naredila prejšnja vlada, razglasi za slabo in se začne znova. Ne znamo najti politične moči in konsenza, da bi potrebne reforme peljali iz mandata v mandat. Ne zavedamo se, da strateške reforme nikoli niso dokončane v mandatu ene same vlade.

Slovenska politika je sicer izjemno polarizirana.

Kje pa ni?

To je že res, vprašanje pa je, ali je razdeljena le politika ali tudi slovenski narod.

Veliko bolj je razdeljena politika kot pa slovenski narod. V treh letih in pol sem po Sloveniji prevozila skoraj 250 tisoč kilometrov. V večjih mestih ali po vaseh vidim popolnoma drugačno podobo od tiste, ki jo zremo v parlamentu. Naravne katastrofe na primer vedno izzovejo našo solidarnost. To je Slovenija, ki jo poznam in jo imam rada.

Politika pa živi od tega, da nas deli. Ko se pogovarjam z ljudmi, imajo vsi skupni imenovalec: želijo si kakovostno šolstvo in zdravstvo, manj prepirov v politiki in dostojno življenje. Vse to nima politične barve. Z vladavino prava in sistemom zavor in ravnovesij moramo paziti, da ena ali druga skrajnost ne pridobita toliko veljave, da zlate sredine ne bo več. Polarizacija med drugače mislečimi je del procesa, saj je demokracija proces in ne samo cilj. Kot predsednica se zato trudim gojiti kulturo dialoga, poslušati in prepričati odločevalce, da se lahko v kateri koli vladni konstelaciji najdejo projekti, ki potrebujejo širše soglasje, kar pa je seveda naporen posel.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.