Veliki petek: dan tišine, posta in tihega upanja

Veliki petek med kristjani ni dan za besede. Ni dan za nakupovalne akcije ali praznične voščilnice z bleščicami. Ni dan za veselje, a tudi ne za žalost. V svojem bistvu je trenutek, ki stoji – nekje med trpljenjem in upanjem, med bolečino in tihim čakanjem na novo rojstvo.

Za kristjane po vsem svetu predstavlja spomin na Jezusovo smrt na križu, a še mnogo več kot to. V njem se zrcali človekova sposobnost sočutja, tišine in premisleka. Prav zato ni presenetljivo, da številni tudi brez verskega prepričanja občutijo neko posebno težo, ki spremlja ta dan.

Cerkev, katedrala, Foto: Pixabay

Tišina, ki govori več kot pridiga

Veliki petek ni praznik v običajnem pomenu besede. V Katoliški cerkvi je to edini dan v letu, ko ni svete maše – duhovnik ne posvečuje kruha in vina, ni zvonjenja, ni petja. Cerkev je tiha, gola, brez okrasja. Tudi oltar je prazen, brez sveč, brez prta. Ta simbolna praznina ne nagovarja s pompom, temveč s tišino.

To je dan posta, strogega zadržanja. Telo se umiri, misli se poglobijo. Verniki se udeležijo obreda, imenovanega »Češčenje križa«, kjer vsak posameznik pristopi h križu, se ga dotakne ali poljubi – ne kot čaščenje smrti, temveč kot izkaz spoštovanja do trpljenja, ki naj bi pomenilo daritev za vse človeštvo.

Zunaj cerkvenih zidov marsikje ta dan ostaja poseben. V nekaterih krajih v Sloveniji še vedno odmevajo pasijonske igre, starodavne uprizoritve Jezusovega trpljenja, kjer domačini zaigrajo svetopisemske prizore z ganljivo preprostostjo. In tudi tisti, ki niso del verskih običajev, pogosto ta dan preživijo nekoliko drugače – v miru, v naravi, brez pretirane tehnologije in hrupa.

Od simbolike do osebne refleksije

Veliki petek ima moč, ki presega religijo. Je simbol človeške stiske, ne glede na to, v kaj posameznik verjame. Smrt, izguba, bolečina – to so teme, s katerimi se vsak sreča. A v jedru tega dne ni obup, temveč vztrajnost. Tisto, kar pride po trpljenju, je obljuba novega začetka.

Za številne postane ta dan priložnost za notranje čiščenje. Brez velikih besed, brez razglaševanja. Pogosto je to tiha refleksija o tem, kje stojimo – v odnosu do drugih, v odnosu do sebe. Kje smo utrujeni, kaj nas boli, kaj nas veže.

Ni naključje, da mnogi prav na ta dan prvič po dolgi zimi zares začutijo pomlad – ne le kot menjavo letnega časa, temveč kot možnost, da nekaj spustijo in pustijo za seboj.

Stari običaji med tradicijo in pozabo

Slovenija ima bogato tradicijo obredov, povezanih z velikim petkom. V številnih krajih so včasih v znak spoštovanja na ta dan zaustavili vse delo, vključno z orodji in stroji. Ljudje so govorili tiše, jedli skromno, pogosto le kruh in vodo. Riba, simbol krščanstva in petkovega posta, je bila prisotna skoraj na vsaki mizi.

Na Goriškem je bil običaj, da otroci na veliki petek niso smeli nositi barvitih oblačil, temveč so se oblekli v sivo ali črno. V Halozah je veljalo, da se na ta dan ne sme smejati na glas, ker je »Bog v tisti uri trpel za ljudi«. V nekaterih dolinah Zasavja je gospodinja zjutraj potresla sol pred prag hiše, da bi pregnala nesrečo in bolezni.

Čeprav se mnogi od teh običajev danes izgubijo v sodobnem tempu življenja, jih nekateri še vedno ohranjajo – bodisi zavestno ali kot tihi spomin, ki iz generacije v generacijo ohranja občutek posebnosti tega dne.

Kaj pomeni post v letu 2025?

Post na veliki petek ni zgolj verska zapoved. Zanj se odločajo tudi tisti, ki se ne identificirajo kot verniki. V času prenasičenosti – z informacijami, hrano, hrupom – je post postal dejanje upora proti presežkom. Zadržanje od hrane ni nujno kazen, temveč prostor za umiritev.

Post danes lahko pomeni tudi digitalno tišino: dan brez telefona, brez objav na družbenih omrežjih. Lahko pomeni umik od vsakdanjih konfliktov, prepirov, odvečne govorice. Lahko pomeni tudi to, da ne reagiramo impulzivno, ampak pustimo, da stvari minejo. Post kot priložnost, da se ponovno srečamo sami s sabo – brez motenj.

Telo, ki molči, in duh, ki posluša

Veliki petek nas spomni, da ni treba vedno odgovoriti. Da ima tudi tišina moč. Da je vredno ostati ob nekom, četudi ne moremo ničesar rešiti. V času, ko se vse meri z učinkovitostjo in hitrostjo, ta dan ponuja drugačen pogled: prisotnost kot darilo.

Marsikdo pravi, da ima veliki petek nenavadno težko energijo. Morda zato, ker nas spodbuja k temu, da prisluhnemo stvarem, ki jih sicer hitro preslišimo. Ker nas opomni na krhkost in hkrati na trdnost, ki iz nje izhaja.

Upanje, ki se ne razglaša

Čeprav se veliki petek zaključi v tišini, njegova zgodba ni končana. Tudi evangeliji ga ne postavljajo kot zadnjo točko, temveč kot prehod. Ne gre za slavljenje smrti, temveč za pot skozi temo – k nečemu novemu. Zato ga pogosto imenujejo “sveti petek” – ne zaradi bolečine, ampak zaradi obljube.

Nekatere reči potrebujejo temo, da vzklijejo. Nekatera spoznanja pridejo le skozi preizkušnje. In velikokrat je prav tisto, kar nas najbolj boli, hkrati tudi tisto, kar nas spremeni.

---

Mir, ki ga ni mogoče kupiti

Veliki petek je dan, ki se mu danes redko pripisuje pomen v širšem družbenem diskurzu. A prav v tej odmaknjenosti tiči njegova moč. Ne rabi promocije, ne potrebuje blišča. Sam po sebi nagovarja tisto v nas, kar je najbolj tiho, a tudi najbolj resnično.

Ta dan ni spomin, temveč živa izkušnja. Priložnost, da izstopimo iz običajnega toka in obstanemo. V tej prekinitvi se rojeva prostor za razmislek, za žalovanje, za hvaležnost. In predvsem – za upanje, ki ga ni treba izgovoriti na glas, da bi imelo težo.

Zakaj je veliki četrtek dan, ki mu Cerkev nikoli ne obrne hrbta

Objava Veliki petek: dan tišine, posta in tihega upanja se je pojavila na Vse za moj dan.