Velike in male potrebe

Človeško izločanje je tabu. Pa vendar je že nekajkrat usmerjalo diskurz arhitekture.

V filmu Popolni dnevi režiserja Wima Wendersa lahko uživamo v estetiki javnih stranišč projekta Tokyo Toilets. Skozi predano, kot je prikazano za protagonista celo duhovno izpolnjujoče delo čistilca javnih stranišč, ki ga upodobi Kodži Jakušo, spoznavamo lepoto majhnih arhitekturnih intervencij. Nova stranišča v Tokiu niso skrita pod parterjem mesta, ampak so izpostavljeni objekti, ki promovirajo japonsko natančnost in čistočo ter tradicijo izjemne arhitekture. K projektu so povabili 16 svetovno znanih birojev, med njimi Shigeru Ban, Tadao Anda in Kengo Kuma, in različnih umetnikov. Cilj projekta Tokyo Toilets je bil z vrhunskim oblikovanjem odpraviti predsodke, da so javna stranišča smrdljiva, temna, umazana in nevarna.

Projekt Tokio Toilets smo predstavili v reviji Outsider, št. 41: https://outsider.si/izdelek/outsider-41/

V Sloveniji je ena najbolj poetičnih stranišč, a žal nerealizirana, narisal Jože Plečnik. Umestil jih je v objekt, ki nikoli ni bil izveden: v kavarno ob Tromostovju. Lahkotna zastekljena lopa na nivoju Prešernovega trga bi stala nad polvkopano etažo, ki bi se odpirala proti Ljubljanici, v vkopanem delu pa bi bile umeščene sanitarije. Kavarno in predprostor sanitarij ločuje elegantno stebrišče. Iz predprostora vodita dve poti, levo in desno. Na eni strani so moške, na drugi ženske sanitarije, ki pa jim je Plečnik že v tlorisni zasnovi predvidel drugačno naravo. Na eni strani racionalni ortogonalni tloris in na drugi strani mehki krog.

Pri Tromostovju je sicer umeščeno edino javno stranišče v Ljubljani med železniško postajo in podhodom pod Slovensko na Kongresnem trgu – v Tokiu bi jih bilo na takšni razdalji vsaj nekaj.

Stranišča so se v ospredje arhitekture prebila v modernizmu. To je razumljivo, saj so bila izjemna tehnološka nadgradnja prejšnjega odvajanja odplak: nočnih posod, ki so jih praznili skozi okno na ulico. Uvedba stranišč v objektih je bila popolnoma nov arhitekturni koncept. Tako kot celotna modernistična arhitektura. Pogoj zanjo pa je bila uvedba sodobne fekalne kanalizacije.

Adolf Loos, arhitekt in kritik, je leta 1898 v eseju Vodovodarji (Plumbers) napisal: »Edina umetniška dela, ki nam jih je dala Amerika, so vodovodne inštalacije in mostovi.« Dve desetletji kasneje ga je citiral Marcel Duchamp, ko so njegov umetniški artefakt – porcelanasti pisoar, imenovan Fountain (1917) – zavrnili pri Društvu neodvisnih umetnikov, češ da gre za »plagiat, navaden kos vodovoda«. Stranišče je s svojim neposrednim stikom med visoko tehnologijo in telesnimi izločki navduševalo umetnike in arhitekte.

Arhitekt Frank Lloyd Wright je sam zase dejal, da se je v arhitekturi pojavil »hkrati z modernim vodovodom«. Njegov izum so straniščne školjke, obešene na steno, ki omogočajo lažje čiščenje. Prvič so jih uporabili v upravni stavbi podjetja Larkin Company (New York, 1906). Napovedal je, da bodo kombinirane sodobne sanitarne enote dostavljali v hiše kot avtomobile. Prepričan je bil, da je najboljši položaj za iztrebljanje čepenje; zato je stranišče v njegovi znameniti hiši Fallingwater (Mill Run, Pensilvanija, 1937) le 10,5 centimetra nad tlemi.

Le Corbusierova prva zahteva v njegovem kratkem priročniku Manuel de l’habitation – v poglavju Oči, ki ne vidijo v knjigi K novi arhitekturi (1923) – je bila kopalnica kot osrednji prostor. Sanitarne naprave naj bi bile v stanovanju ponosno razstavljene in ne skrite. V svojem stanovanju (Pariz, 1934) je bide postavil na sredino prostora, kar je spravljalo v zadrego njegovo ženo Yvonne, ki je ob obiskih školjko pokrivala z brisačo. Le Corbusier je menil, da je stranišče »eden najlepših predmetov, ki jih je proizvedla industrija«. V vili Savoye (Poissy, 1931), njegovi najslavnejši hiši, je prvo, kar vidimo ob vstopu, vodovodna napeljava in bel umivalnik, postavljen pri vhodu kot umetniško delo v muzeju. Najbolj dodelan prostor v hiši pa je kopalnica; odprta je v preostali del hiše in tako senzualizira celoten interier.

V šestdesetih in sedemdesetih letih so se z novimi ekološkimi gibanji pojavile težnje po straniščih, ki bi iztrebke uporabljala kot zemeljsko hranilo in jih povezovala z okoliško naravo. Ob aktualnih prizadevanjih za prilagajanje podnebnim spremembam so takšni poskusi spet postali del sodobnega diskurza, kar dokazuje tudi zadnji arhitekturni bienale v Benetkah, na primer Finski paviljon.

Danes so stranišča samoumevna. Priklop na kanalizacijo je predpisan v zakonskih normativih. Tekoča pitna voda izpira naše odplake neznano kam. Vse poteka v zidovih, skrito očem. Količin odpadkov, ki jih izločimo, si sploh ne znamo več vizualizirati. Pitne vode, ki jo pri tem zavržemo, ne pogrešamo (še ne). Edini diskurz, ki se danes dotika stranišč, je ločevanje po spolu na ženska in moška, saj sta ti identiteti postali relativni in so se tema poloma pridružile številne nove spolne identitete, ki pa imajo še vedno naravne potrebe izločanja. Diskurz je družbeni in ne arhitekturni.

Kar pa se dogaja za zidovi in v podtalju, nas ne zanima več. Tako se še vedno gradi ogromni zbirni kanalizacijski vod C0, ki odplake nekaj tisočev prebivalcev vodi čez vodonosno območje za skoraj četrtino populacije naše države. O tem, da svojim zanamcem ogrožamo vir pitne vode, se ne govori. Organizatorji referenduma Za pitno vodo izpred treh let ne vidijo, da je s tem posegom pitna voda resnično ogrožena. Zakaj je tako? Je skrb za okolje postala del politične polarizacije? Levo-desni razkol omogoča politikom ohranjanje moči. Vsebinski argumenti niso več potrebni. Lahko uničujejo okolje. Dovolj je le sovraštvo do drugega.

Naši politični predstavniki v svetu govorijo o vodni diplomaciji, medtem ko doma dopuščajo dolgoročno uničenje dragocenih virov pitne vode za naše zanamce. Bulšit diplomacija? Na svetovnih odrih razglašamo, kako v Sloveniji razvijamo super napredni digitalni sistem nadzora voda, medtem pa doma gradimo fekalno kanalizacijo čez vir pitne vode.

Piše: Nina Granda

Naslovna fotografija: Satoshi Nagare, The Nippon Foundation.