»V ZDA je ekonomska svoboda pogosto celo pred drugimi oblikami svobode«

Izhodišče pogovora s prof. dr. Tomažem Deželanom z ljubljanske Fakultete za družbene vede je bila gospodarska in politična prevlada ZDA v povezavi z načrtnim rušenjem mednarodnega reda, ki ga izvaja administracija Donalda Trumpa. Zanimalo nas je, kdaj so ZDA postale velesila, kot jih poznamo danes. Je bilo to v času množičnega priseljevanja ali po drugi svetovni vojni? Deželan meni, da je bila ključna že sama ustanovitev ZDA, ko je nastal trojček revolucionarnih dokumentov svobode deklaracija o neodvisnosti, listina o temeljnih pravicah in ustava. Takrat so bili postavljeni temelji ameriškega mita, na katerem se še danes vse vrti in gradi. »Od takrat izvirajo ameriška moč in tudi problemi,« meni sogovornik.

ZDA svoj razvoj in vzpon ves čas predstavljajo kot zgodbo o uspehu. Je bila takšna retorika del politične strategije?

Ameriški projekt je bil uspešen predvsem zato, ker je imel pred sabo interes posameznika, ki je želel uspeti – to so bile ameriške sanje. V določenih trenutkih pa je bilo in je še vedno zelo jasno, da ZDA niso obljubljena dežela. Američani so zelo pragmatični. Ekonomski element je zelo pomemben in vse je v funkciji tega. Tudi svoboda se dojema ekonomsko – ekonomska svoboda je pogosto celo postavljena pred druge oblike svobode. Mir ni vrednota, ki bi jo izpostavljali tako kot denimo ekonomski uspeh – ta je pravzaprav prioriteta, ki se jo ščiti tudi z vojsko.

ZDA pa niso le zgled za ekonomski razvoj. Četudi se ne zdi, so tudi zgled za delovanje demokratičnih institucij. Današnja administracija krši, ruši ali tepta vse, kar ji pride pod noge. Pa vendar se tudi v takšnih razmerah temu zoperstavljajo tako posamezniki kot tudi sam demokratični proces. Sodniki na nižjih ravneh in tudi do določene mere vrhovno sodstvo te nedemokratične poskuse uspešno ustavljajo, saj imajo njihove prakse in demokratični duh 250 let podlage. Tudi to je del tiste izjemnosti, pravijo ji »exceptionalism«, edinstvenost na tej zemlji, s katero se ZDA in tudi Trump pogosto upravičujejo svoja ravnanja.

Ali je ta izjemnost eden od razlogov, da si zahodne države ne upajo kritizirati Trumpovih ekscesov?

Najbrž. Kar je pri Trumpovem delovanju morda najbolj eklatantno, je to, da ruši tisto, kar so Američani dolgo gradili. Evropa je kot blok na področju vojaških zmogljivosti primerljiva z Rusijo, vendar ni enotna. Desetletja je zato svojo varnost vezala na vojaško moč ZDA, zato zdaj ne želi tvegati izgube zaveznika, čeprav je ta trenutno zelo slab zaveznik.

Se lahko ta trend odvisnosti od ZDA na omenjenih ključnih področjih sploh obrne?

Morda ZDA potrebujejo prav to, da jim nekdo reče, da gredo po napačni poti. Zato se mi španski model oziroma kritika Pedra Sancheza zdi zelo pomembna in pozitivna, ker jo v ZDA marsikdo želi slišati. Ne pozabimo, da so ameriški državljani ljudje, ki globoko verjamejo v svoje ustanovne vrednote, ki pa jih trenutno ne živijo.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku