V vrtcu Urša, v enoti Mavrica so gostovali Društvo narodnih noš in ohranjanja kulturne dediščine Domžale

1 hour ago 21

V vrtcu Urša, enota Mavrica želimo ohranjati našo kulturno dediščino, zato smo se odločili in v vrtec povabili Društvo narodnih noš in ohranjanja kulturne dediščine Domžale.

Društvo želi ohranjati slovensko kulturno dediščino, predstavljati tradicionalne narodne noše, ohranjati ljudske običaje, spodbujati rokodelstvo, prenašati znanje na mlajše generacije in še veliko več.

Predstavljajo znanja, ki so jih nekoč ljudje uporabljali v vsakdanjem življenju od pletenja košar in izdelovanja kit iz slame do kvačkanja in drugih ročnih spretnosti.

S skrbnim oblačenjem in predstavljanjem tradicionalnih oblačil želijo ohranjati znanje o tem, kako so se ljudje nekoč oblačili, kakšen pomen so imeli posamezni deli oblačil in kako se je oblačilna kultura skozi čas spreminjala.

Pridružili so se nam še učenci četrtega in petega razreda osnovne šole Dob, podružnične šole Krtina, s katerimi bomo v tednu otroka večkrat sodelovali.

Predsednica društva, Petja Orehek Jerman, nam je predstavila Gorenjsko narodno nošo, Domžalsko narodno nošo in kako so se gospodinje nekoč vsakodnevno oblačile.

Domžalska noša je elegantna meščanska, temnejše barve in predstavlja pomemben steber lokalne identitete in oblačilne dediščinske regije. Čevlji imajo lahko malo petke, obvezne so nogavice. Glede na to, da je domžalska je kot pokrivalo najlepši domžalski slamnik, v zimskem času pa klobuk iz klobučevine. Naglavno pokrivalo je lahko tudi na »petelinčka«, zavezana peča.

Ženska narodna noša je sestavljena iz krila, takrat je bilo običajno volneno ali bombažno, kasneje se je začela pojavljati svila, ki je sicer precej dražja od blaga, ampak je zelo lepa in danes tudi najpogosteje uporabljana. T.i. krilo z modrcem je v pasu zelo nabrano in sega do gležnjev. Čez obleko si nadenejo črn predpasnik, ki je ob straneh obrobljen s črna čipko, na hrbtni strani pa se zaveže v bogato črno mašno. Pod obleko se nosi srajca, dopolnjena s prefinjeno čipko okoli vratu in rokavov. Čez ramena je ogrnjena svilena ruta s franžami (cofki), ki je spredaj speta z elegantno broško, nanjo pa se pogosto zatakne tudi svež nagelj.

Pod krilom se skriva untarca – dolgo belo spodnje krilo. Lahko se oblečeta tudi dve krili (daljše in krajše), pri čemer je ključno, da sta močno poštirkani, saj to daje noši pravo formo in polnost, da lepo »stoji«. Celoto dopolnjujejo bele nogavice z bunkicami ter nizki črni škorenjci, ki segajo malo čez gleženj. Danes pa ženske namesto njih najpogosteje obujejo nizke črne čevlje na pašček ali vezalke.

Kar deva pokrivalo; poročene ženske so imele na glavi avbo, z bogato zlato vezenino nad čelom ali lepo pečo, vezano »na petelinčka«. Mlada dekleta pa so bila pokrita z zavijačko. Pri mladih dekletih so lasje speti v eno ali dve kiti. V rokah nosijo pleten cekar, v katerem so nageljčki, roženkravt kot del slovenskega šopka, za pasom imajo bel robček (lahko tudi iz rešiljeja) ter okoli pasu sklepanc – kovinski pas na katerem visi pisana pentlja.

K moški noši spada črn klobuk. Nekateri imajo za klobukom pripeta peresa, večina pa nagelj in roženkravt. Fantje imajo običajno žameten telovnik (lajbč), na katerem je vezeno cvetje, gumbe, ki so lahko medeninasti. Tudi moški naj bi pod telovniki nosili svileno ruto, a imajo običajno samo prišito na rokavih, da je viden okrogel rob. Spodaj imajo belo platneno srajco, z naborki v ramenih in zapestju. Gospodje imajo lahko tudi verižice, na katerih visijo ure in segajo v žep. Spodaj imajo irharce, kvalitetne hlače iz jelenovega ali gamsovega usnja, ki segajo čez kolena, lahko so narejene do pasu ali pa z naramnicami. Pod irharcami imajo oblečene dolge bele, bombažne hlače. Obute imajo škornje, ki so lahko visoki, to pomeni, da segajo do sredine stegna in ali pa so nizki, lahko zavihani nazaj pod koleno. Velikokrat s seboj nosijo tudi bombažno marelo, ki jo poznamo pod imenom Kranjska marela in nas ščiti pred soncem.

Na predstavitvi so si otroci ogledali in preizkusili plesti kite iz slame, katere potrebujejo za izdelavo slamnikov in cekarjev. Pogledali in preizkusili smo tudi različne oblike slamnikov. Pogledali smo si različne cekarje, rute, avbe in nogavice.

Ker narodne noše rade plešejo smo ob harmoniki tudi zaplesali. Za konec pa so se šolarji preizkusili še v igri s klobukom.

Narodne noše so nam dan zelo popestrile, izvedeli smo veliko novega.