V SNG Nova Gorica so kot uvod v predstavo Boško in Admira priredili srečanje o vojnih grozotah in miru z Ervinom Hladnikom Milharčičem in Andreo Bellavitejem, ki ga je vodil Mirt Komel

Po grozotah nacizma v uničevalnih taboriščih so se voditelji držav zmagovalk druge svetovne vojne dogovorili za sistem mednarodnega prava, ki bi preprečil, da bi se ponovile podobne grozote. Ustanovili so Združene narode, sprejeli listino o človekovih pravicah, konvencije o preprečevanju vojnih zločinov in genocidov, ustanovili mednarodna sodišča. Uveljavilo se je geslo Nikoli več!, ki pomeni obvezo, da se prepreči ponovitev genocida in drugih grozot. Ni bilo tako, videli smo genocida v Bosni in Ruandi, vendar so bila takrat genocidna dejanja vsaj sankcionirana, zdaj pa niti to več ne velja. Svetovni voditelji se niso odzvali na genocid v Gazi, mednarodno pravo povsod po svetu nadomešča brutalna vojaška sila. Ali se zgodovina ponavlja?

Tragedija ljubezni in vojne

To vprašanje je filozof in pisatelj Mirt Komel postavil za izhodišče pogovora z novinarjem Ervinom Hladnikom Milharčičem in publicistom Andreo Bellavitejem v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici. Pogovor so si zamislili kot uvod v gledališko predstavo Boško in Admira Slovenskega mladinskega gledališča Ljubljana, ki je bila na sporedu isti večer. Predstava obravnava tragedijo ljubezni in vojne v okupiranem Sarajevu leta 1993.

Muslimanka Admira Ismić in pravoslavec Boško Brkić sta poskušala zbežati iz mesta, vendar ju je ustrelil ostrostrelec. »Sarajevska Romeo in Julija« sta tako postala simbol ljubezni, ki jo je pokosila vojna. Predstava odpira tudi dileme okrog novinarskega dela in etičnosti, pa tudi smiselnosti in namena uporabe vojne fotografije.

Hladnik Milharčič je na vprašanje, ali se svet vrača nazaj v nekdanje grozote, skušal dati pomirjevalen odgovor, da konca sveta ne bo, četudi je pošteno priznal, da je nekoč prepričano trdil, da vojne v nekdanji Jugoslaviji ne bo, le dva tedna kasneje pa je moral na teren ob desetdnevni vojni v Sloveniji, ki so ji nato sledile še hujše. Geslo nikoli več zato ohranja nek smisel kot polemična izjava proti realnosti sveta, ki se razkraja.

Bellavite je menil, da so nasilje in pokoli vselej zaznamovali zgodovino človeštva, morda le z izjemo matriarhalnih družb v prazgodovini. »Bojim se, da je klic ‘nikoli več!’ nekoliko hinavski, da z njim le prikrivamo občutek krivde,« je dejal in poudaril, da bi se morali v svetu, kjer vse bolj odloča vojaška moč, povečati prizadevanja, da presežemo zakon džungle in uveljavimo pravila človeškosti.

Komel je opozoril na sprevračanje pojmov levica-desnica, kjer se prva predstavlja kot nosilka sprememb, druga pa konservativna. »Potem sem pa raje konservativec in živim v miru,« je dejal Hladnik, po katerem ZDA rušijo svetovni red, neupravičeno blatena EU pa skuša ohranjati neka pravila sobivanja, tako kot Združeni narodi in druge mednarodne inštitucije, ki so danes postavljene na stranski tir.

Kaj pa religije?

Komel se je navezal na teorijo Samuela Huntigtona o trku civilizacij, da bi Bellaviteja izzval na temo morebitne povezovalne vloge religij. Žal te vloge religije nimajo, je odvrnil teolog. Religije so kot nacionalizmi, vsaka se postavlja kot nosilka absolutne resnice in spopadajo se druga z drugo. Pogledati je treba preko teh delitev na bistvo, ki nam je skupno: to je pripadnost človeškemu rodu, ki nas povezuje mimo vseh razlik. Niso pomembni pridevniki, ki označujejo našo etnično, versko ali kakršnokoli pripadnost, pomemben je samostalnik - človek in to da v drugem vidimo sebi enakega, je dejal in izzval spontan aplavz številne publike v veliki dvorani SNG.

Kaj pa socialna omrežja, kako polarizacija mnenj in njihova zloraba v propagandne namene pogojuje dojemanje stvarnosti, je Komel vprašal Hladnika. »Ločiti je treba fikcijo od realnosti, v tem je težava, ki pa je starejša od družbenih omrežij,« je odgovoril in spomnil na razlike že med štirimi evangeliji. »Vsak od evangelistov nam kot kronist ponuja drugačno verzijo, morda pa nikogar od njih ni bilo zraven, ko so onega nesrečnika križali.« Problem torej ni nov in tudi ni rešljiv. Dodaten za družbena omrežja značilen problem pa je v tem, da so neumnosti privlačnejše od smiselnih objav.

Sklepni del pogovora se je navezal na gledališko predstavo. Ali umor dveh ljubimcev v Sarajevu pomeni negacijo možnosti sožitja med različnimi pripadnostmi? Bellavite je prepričan, da ne, da je prav ljubezen najbolj revolucionarna izbira, ki presega vojno, nacionalizem, sovraštvo, ki uveljavlja načelo človeškosti, četudi za ceno smrti dveh ljubimcev. Vendar njun zgled in sporočilo morata navdihniti nas vse in nas odpreti do drugačnosti.

Ljubezen pomeni tudi sprejemanje. Mi živimo v relativnem izobilju, drugod po svetu pa ljudje umirajo od vojn in lakote. Migranti trkajo na naša vrata, mi jim jih zapiramo, v njih ne vidimo soljudi, naših bratov in sester, imamo jih za drugačne in jih zavračamo. V tem je seme krivic in konfliktov, kjer se kmalu lahko sami znajdemo v vlogi žrtev, zato potrebujemo ljubezen in sprejemanje, je bila sklepna misel pogovora.