V slovenskem prevodu knjiga Za mano belina režiserja Martina Kušeja

Založba Beletrina je izdala prevod knjige Za mano belina gledališkega in opernega režiserja Martina Kušerja. V Avstriji rojen umetniški ustvarjalec je na nedeljski predstavitvi knjige v ljubljanski kavarni Kazina Jazz Club spregovoril o svojem dramskem uprizarjanju, vodenju dunajskega Burgtheatra, iskanju identitete ter dojemanju smrti.

Kot je uvodoma povedal, knjiga Za mano belina ni avtobiografija. Z delom pojasnjuje svoje delo režiserja in umetnika na podlagi dramskih uprizoritev, je pa povezana še z njegovim odnosom do življenja in preteklimi izkušnjami.

Njegova sogovornica, dramaturginja in teatrologinja Alja Predan je Kušeja označila kot provokativnega in radikalnega režiserja. Po besedah Kušeja je za njegove uprizoritve izraz transformacija izredno pomemben, saj je namen njegovega režiranja prestopanje mej. Ko se v dvorani stemni, se zanj začne druga resničnost, vrednote resnice in racionalnosti pa so suspendirane, je povedal.

Kušej je po lastnih besedah z režijo pogosto ogorčil občinstvo in novinarje in je kot primer navedel svojo režijo opere Tosce italijanskega skladatelja Giacoma Puccinija, ki jo je postavil v “post apokaliptično distopijo”, osvobodil vseh konvencij, historičnih kostumov, diademov ter naredil univerzalno veljavno.

Uveljavil se je kot operni in gledališki režiser, glavno razliko v procesih ustvarjanja pa prepozna v ritmu. “V operi skladateljeva kompozicija določa ritem in s tem dušo predstave, v govornem gledališču pa moramo ta ritem izoblikovati sami z ekipo, ansamblom in igralci,” je dejal. Opero večinoma ustvari vnaprej in jo na odru zgolj organizira, medtem ko mora gledališko igro vaditi in razvijati z ostalimi. Ustvarjalni proces mu je v gledališču bolj zanimiv.

Med letoma 2019 in 2024 je Kušej vodil osrednjo gledališko hišo nemško govorečega prostora, dunajski Burgtheater, nato pa se ni več potegoval za nov mandat. Njegova vizija ob prevzemu vodenja dunajskega gledališča je bila ustvariti in gojiti gledališče, ki ne bo nacionalno, ampak evropsko, odprto, večjezično, večkulturno in vključujoče. Omenil je pandemijo covida 19, ki je predstavljala krizo za vsak teater, sicer pa se po njegovem mnenju Burgtheater sam ne želi spremeniti in ga ne glede na vodjo gledališče spremlja negativna in upočasnjujoča sila.

V knjigi Za mano belina piše tudi o svojih slovenskih koreninah. Kot opisuje v knjigi, je iskanje lastne identitete za mnoge vseživljenjski boj, ki ga morajo biti kljub notranjim in zunanjim oviram. Tudi sam se je večkrat spraševal, katere narodnosti je. Kljub avstrijskim potnim listom, rojstvom in odraščanjem v Avstriji, nemščino kot maternim jezikom in koroškemu narečju se počuti kot večni potovalec. Tudi njegov slovenski priimek je v nemško govorečem prostoru nenavaden. “Ta položaj outsiderja je v umetnosti zelo ponavljan motiv,” je povedal.

Delo, v katerem opisuje tudi soodvisnost ustvarjanja in življenja, ljubezen ter smrt, ki jo je označil kot antagonista v dramatiki, je prevedla Tina Mahkota. Kušej jo je pri dunajski založbi objavil leta 2022, prevod v slovenščinop pa je izšel v sozaložništvu založb Beletrina in Mont.

Na Velikem odru v SNG Drama Ljubljana bodo v četrtek pod režijo Kušeja prvič uprizorili Zdravnico angleškega dramatika Roberta Icka.