
V muzeju Louvre so retrospektivo posvetili Franciscu de Zurbaranu, ki skupaj z Diegom Velazquezom in Bartolomejem Estebanom Murillom velja za enega najpomembnejših španskih slikarjev 17. stoletja. V ospredju so monumentalne slike, ki so nastale za samostane v Andaluziji in po katerih najbolj slovi. Vključeni so tudi portreti in tihožitja.
Po pisanju Art Daily postavitev združuje 65 slik, od tega je 50 Zurbaranovih. Dela, nastala ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja,izpostavljajo Zurbaranov vpliv na poznejše avantgardne umetnike v Francij, med drugim na Edouarda Maneta, Pabla Picassa in Juana Grisa. Razstava je razdeljena na sedem sklopov, skozi katere analizira različne vidike Zurbaranovega slikarskega opusa. Uvedeta jo sklopa z naslovom Zurbaran in Oblikovanje z barvo: Mojstrovine iz narodnega muzeja kiparstva v Valladolidu, ki omogočata globlje razumevanje bogastva, raznolikosti in skupnih točk v umetniški produkciji 17. stoletja v Španiji. Pri tem so še posebno zanimivi medsebojni vplivi med slikarstvom in polikromnim kiparstvom ter dialog in sodelovanje med slikarji in kiparji, še zlasti pri cerkvenih naročilih. Naslednje poglavje je posvečeno Sevilli, kjer je Zurbaran naslikal dela za različne samostane. Sevilla je bila od konca 16. stoletja živahno trgovsko središče. V mestu so delovali številni samostani in slikarji ter kiparji so dobivali veliko naročil. Tako je Zurbaran za cerkev dominikanskega samostana San Pablo el Real naslikal Križanega, naslednja naročila za različne samostane so utrdila njegov sloves mojstra. Med drugim je za red blažene Device Marije usmiljenja za odkup jetnikov naslikal 22 slik za križni hodnik ter dve sliki za samostansko pogrebno kapelo. Kot piše Art Daily, je Zurbaran v svojih delih z drznimi in izvirnimi kompozicijami nebeške manifestacije prestavil v tuzemski svet, pri tem je imela pomembno vlogo svetloba. Leta 1634 so Zurbarana poklicali v Madrid, kjer je sodeloval pri okrasitvi kraljeve palače Buen Retiro. Naročilu je verjetno botrovala podpore njegovega rojaka in mladostnega prijatelja Velazqueza, ki je bil leta 1623 imenovan za dvornega slikarja. V Madridu je Zurbaran raziskoval veličastne kraljeve zbirke, ki so bile še posebej bogate z deli italijanskih in flamskih slikarjev, ter se lotil tudi zgodovinskih in mitoloških motivov. Poleg tega je spoznal najboljše umetnike tistega časa. Po vrnitvi v Seviljo so njegove kompozicije postale bolj zapletene, izpopolnil je tudi obravnavo svetlobe in barve. Zurbaran, ki je znan po svojem mojstrstvu pri upodabljanju različnih materialov, je z neprekosljivo spretnostjo slikal tako ekstravagantna oblačila kot stroge meniške kute. Bil je tudi pozoren opazovalec resničnosti. Vsakdanje predmete, kot so keramična posoda, pletena košara ali vrtnica, je s svojim čopičem približal gledalcu, tako tedanjemu kot današnjemu. Za razstavo, ki bo v Parizu na ogled do 25. januarja 2027, so moči združili Narodna galerija v Londonu, muzej Louvre in Umetnostni inštitut v Chicagu.

6 hours ago
16










English (US)