V objemu z narkokarteli

Po šokantnem 25. oktobru – ta dan je tudi dan suverenosti, ko je leta 1991 uradno zadnji vojak JLA zapustil slovensko ozemlje – se postavlja vprašanje, ali je premier Robert Golob vendarle “gôtov”, kot se reče po vstajniško.

Nekaj je jasno: po 25. oktobru 2025 Slovenija nikoli ne bo več takšna kot prej. Šokantna smrt nedolžnega Aleša Šutarja ni bila presenečenje, ampak rezultat ignorance oblasti do težav z Romi, zlasti v zadnjih dveh letih. Pokazalo se je, da so te težave imele svoje temačno ozadje. Dogodek v Novem mestu je tudi pokvaril Golobove načrte, da bi se v tednu “krompirjevih počitnic” odpravil na dolgo pričakovan “medeni teden”. A očitno je bil to račun brez krčmarja.

Dva žrtvovana kmeta

Kot je znano, je bil politični rezultat tragičnega dogodka v Novem mestu takojšen odstop dveh ministrov: notranjega ministra Boštjana Poklukarjain pravosodne ministrice Andreje Katič. Povedano drugače: oba ministra sta samo ponudila odstop, Golob pa je bil to menda prisiljen sprejeti, da je lahko rešil svojo kožo. Javnosti je celo dopovedoval, da sam ne namerava odstopiti, saj bi s tem pokazal, da beži od problemov. No, res tehtna argumentacija. Namesto da bi po odstopu oba ministra takoj spokala s funkcij, pa bosta menda oba še opravljala svoji funkciji, dokler Golob ne najde njunih naslednikov. Spomnimo: podobno je bilo z Milanom Brglezom, ki je prav tako že v začetku poletja kot državni sekretar na ministrstvu za pravosodje “na pol” odstopil, a je seveda odlašal s svojim odhodom vse do začetka letošnjega oktobra.

Ni pa odšel Luka Mesec

Je pa vsekakor zelo pomenljivo, da se je Golob znebil dveh najšibkejših členov v svoji verigi. Luka Mesec je kot pomembna korifeja Levice – slednja dejansko narekuje politiko Svobode – zaščiten in nedotakljiv. V nasprotju z njim je denimo Poklukar, ki je že v to vlado (kot tudi v Šarčevo) prišel kot “rezervno kolo”, manj koristen. Res pa je, da ga je vladajoča koalicija ob dosedanjih dveh interpelacijah vedno zaščitila, da je lahko ostal na položaju. Eden od očitkov v interpelacijah se je nanašal prav na nerešeno romsko vprašanje, ki se tiče eksplicitno območja Dolenjske in Posavja, delno tudi Ljubljane (Kleče). Toda v resnici je imel Poklukar velike težave že takrat, ko se je tudi uradno ugotovilo, da ima ob sebi nezakonito imenovanega šefa policije. Ko je “befel” o umiku nezakonitega policijskega šefa dal celo Milan Kučan, je moral Poklukar popustiti, da je lahko ostal na položaju. No, naši viri pravijo, da Poklukarju tudi po odstopu ne bo hudo, zelo verjetno bi ga lahko imenovali za veleposlanika v kateri od bolj eksotičnih držav, kjer je predsednica DZ  Urška Klakočar Zupančič posvajala opice. Tudi ministrici Andreji Katič ne bo hudega, saj jo čaka poslanski stolček, ki bi ga ob odhodu Janija Prednika sicer zasedla Janja Rednak, a so se stvari sedaj obrnile. Je pa jasno, da Katičeva ni niti operativno niti intelektualno dorasla reševanju zdajšnjih problemov v pravosodju, saj jo Svoboda “prehiteva po desni” in besno naskakuje Sodni svet, ki se “upira reformam”. Zato kakšne velike škode po umiku obeh ministrov niti ne bo, trdijo viri.

Nedotakljivi slovenski Molenbeek

Nekaj pa je jasno: nesrečna smrt Aleša Šutarja je, kar zadeva politiko, marsikaj postavila na glavo. Marsikdo pravi, da je bilo samo še vprašanje časa, kdaj se bo zgodilo kaj takšnega, a očitno so vladajoči računali, da bo “nekako šlo”, povsem verjetno pa je bilo, da so imeli Rome na Dolenjskem za svojo potencialno volilno bazo, zato so jim doslej gledali skozi prste in (namerno) dopuščali tako socialno kot varnostno tempirano bombo. Za to pa verjetno obstajajo veliko globlji razlogi kot samo korist lovljenja glasov med Romi. Vse več je namreč opozoril, da je vlada namerno dvignila roke od romskega divjaštva predvsem zaradi vpletenosti mednarodnih narkokartelov, ki izrabljajo Rome za svoje “mule”, nekakšne podizvajalce torej, marsikateri od njih pa je tudi končni porabnik.

Romsko naselje Žabjak.

Zelo verjetno je – konkretnih dokazov za to za zdaj še ni – da je vlada namerno “zavirala” policijski nadzor nad romskimi naselji, ki so postala nekakšen slovenski Molenbeek (znamenita bruseljska četrt, kamor si belgijska policija ne upa vstopiti, tam namesto belgijskega pravnega reda velja šeriatsko pravo). To dokazuje tudi bizarno vedenje policije na dan tragičnega dogodka. Po naših informacijah je nesrečni Aleš umrl v bolnišnici že nekaj ur po dogodku, v soboto v zgodnjih jutranjih urah torej. V javnost je informacija o smrtonosnem napadu prišla šele pozno popoldne. Podrobnosti je sporočila mestna občina Novo mesto približno ob pol petih popoldne (in tudi povedala, da so bili vpleteni Romi), nato pa se je malo kasneje oglasila Policijska uprava Novo mesto z zelo okleščenim sporočilom, iz katerega ni bilo razvidno, kaj se je zgodilo. Je pa zapisala v sporočilu, da se napadeni moški bori za življenje. Na izrecno vprašanje avtorja teh vrstic malo čez sedmo zvečer, ali drži, da je napadeni moški umrl, je to zanikala, češ da ostaja stanje nespremenjeno. Glede na to, da policija vedno sporoči, kadar pride do smrtnih primerov (ali pri nesreči ali pri kaznivih dejanjih), a se s sporočilom o tem ni oglasila niti tisti dan niti dan kasneje, lahko sklepamo, da je PU Novo mesto morala molčati. Očitno zaradi ukazov “z vrha”. Molčali so tudi o tem, da je bilo pri napadu uporabljeno hladno orožje (boksar), o čemer so pisali tuji mediji.

Narkokarteli krojijo politiko

Vsa našteta dejstva pa odpirajo nove dimenzije o tem, kako realno je, da je vlada v resnici dolžnik narkokartelom in jim je morala (v zameno za kaj?) obljubiti, da policije ne bo spuščala preblizu njihovega “grala”. Ob tem se lahko vprašamo, koliko je o tem vedel vrh politike, vrh policije pa tudi vrh Sove, ki je verjetno zaznaval obisk tujih državljanov v slovenskih romskih naseljih. Vendar naj spomnimo, da je bila Sova zaradi političnih igric vladajoče koalicije že večkrat kompromitirana.

Ljubljanski župan Zoran Janković s predsednikom vlade Robertom Golobom. (Vir: BOBO)

Ne gre pa pozabiti, da je najvplivnejši boter, ki stoji za Golobovo vlado, še vedno Zoran Janković, ki naj bi bil tudi priskrbel znatna finančna sredstva za Golobovo predvolilno kampanjo, in sicer iz tujine (beri: srbsko-ruskega sveta). Le malo pred usodnim 25. novembrom se je v Nedeljskem dnevniku pojavil zapis Aleksandra Lucuja, nekakšnega glasnika globoke države, ki je odkrito namignil, da globoka država računa na Goloba kot prvo izbiro, medtem ko naj bi bil Vladimir Prebilič (ki je tudi glede romskega vprašanja v Kočevju za seboj pustil pravo razsulo!) le “privesek”, ki naj bi pomagal dobiti nazaj izgubljene glasove. Dejstvo je torej, da javnost ne sme privoliti v to, da bi Golob reševal svojo kožo samo tako, da je dva ministra “vrgel čez ramo”, in se tudi ne pustiti manipulirati od režimskih medijev, ki sedaj skušajo krivdo za nerešeno romsko vprašanje zvaliti na prejšnjo vlado. Bistvo problema je namreč drugje: v bratenju med sedanjo vladajočo nomenklaturo in narkokarteli. V tem je bistvo! In že v preteklosti se je pokazalo, da imata Balkanski bojevnik in Kavaški klan bistveno večji vpliv na vrh slovenske vladajoče elite, kot so si mnogi pripravljeni priznati.

Gašper Blažič