V Kranju premiera proletarske melodrame v koprodukciji štirih gledališč

Kot je na današnji novinarski konferenci v Kranju povedal direktor Prešernovega gledališča Rok Bozovičar, sezono odpirajo z veliko mednarodno koprodukcijo, ki nazorno udejanja ambicije kranjskega gledališča in vodilo letošnje sezone: poti bližine. Prva premiera bo v soboto v Kranju, 18. bo premiera v Ljubljani, februarja pa še na Ptuju in v Zagrebu. Umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča Marko Bratuš je pojasnil, da velikih predstav posamezno gledališče v Sloveniji ne zmore producirati samo, koprodukcije pa so dobrodošle tudi z vidika menjave energij. “Čaka nas izjemno gledljiva predstava, ki nam da misliti tudi o lastnem odnosu do dela in sprejemanju realnosti takšne, kot je,” je napovedal. Gledališka priredba Milana Ramšaka Markovića temelji na znameniti, skoraj pozabljeni, a nekoč zelo priljubljeni nemški televizijski nadaljevanki iz zgodnjih 70. let minulega stoletja. Govori o ljubezni in delu, delavskem vsakdanu in tehnološkem napredku ter o bližini, ki nastaja tako v skupnosti kot v tovarniškem okolju. Predstava, kot sta si jo zamislila Ramšak Marković in Sebastijan Horvat, povezuje družbene silnice sveta 70. let v Nemčiji z našo sodobnostjo, melodramska žanrska oznaka pa plete razmislek o boljši prihodnosti skozi solidarnost in ljubezen, je povedal Bozovičar. Kot je povzel, predstava zaobjame družbeno problematiko z užitkom ob gledanju. Ramšak Marković je pojasnil, da Osem ur ni ves dan, odstopa od Fassbinderjevega prevladujočega tona. Ni hotel posneti še enega mračnega socialnega dokumenta o nemoči delavcev, temveč serijo, ki bi delavsko občinstvo, ki mu je bila predvsem namenjena, obravnavala kot subjekt, sposoben organiziranja in sprememb. Kot je povedal Horvat, govorimo o času, ko je sindikat še imel moč, biti delavec je bila stvar ponosa, obstajala je prihodnost in upanje, da bomo živeli bolje. “V uprizoritvi nas je zanimal nek utopični potencial, ki smo ga danes povsem izgubili. Predstava skuša biti optimistična tudi v tem trenutku, ko vemo, da bodo naši otroci živeli slabše in so napovedi strašno pesimistične,” je dejal. Izpostavil je, da predstava govori o tem, da spremembe vendarle ne zahtevajo toliko napora in krvi, kot si predstavljamo. “Potrebujemo samo malo več domišljije,” je poudaril, a opozoril, da nam današnji svet ubija fantazijo in domišljijo, da bi si lahko zamislili drugačen svet. Igralec Aljoša Ternovšek je v luči borbe delavcev za boljše delovne pogoje in plačilo izpostavil, da en sam nima možnosti proti sistemu oziroma korporaciji, s skupnimi močmi pa je to preprosteje, kot si mislimo. “Gledalci bodo s predstave morda šli z miselnostjo, da niso ekstremisti, če si predstavljajo, da obstaja tudi nekaj drugačnega od te brutalnega kapitalizma,” je dodal soigralec Stane Tomazin. V predstavi, ki se vsebinsko in prostorsko deli na družinski in tovarniški del, nastopajo tudi Suzana Krevh, Vesna Pernarčič, Tesa Litvan, Živa Selan, Romana Šalehar, Blaž Setnikar, Bojan Navojec, Matej Recer, Blaž Šef, Dario Varga, Borut Veselko in Vito Weis. Scenograf in oblikovalec projekcij je Igor Vasiljev, kostumografka Belinda Radulović, avtor glasbe Drago Ivanuša, oblikovalec luči Aleksandar Čavlek, asistentka režije Maruša Sirc, asistentka dramaturgije Brina Jenček, lektorica Mateja Dermelj, oblikovalec maske pa Matej Pajntar.