Užitne gobe ali strupene dvojnice? Razlike, ki jih morate poznati

Užitne gobe so eden največjih zakladov slovenskih gozdov, vendar lahko ena napačno določena goba spremeni prijetno gobarjenje v resno zdravstveno nevarnost. Jurčki, lisičke, marele in druge priljubljene vrste imajo značilnosti, po katerih jih izkušeni gobarji prepoznajo, nekatere pa imajo tudi nevarne dvojnice. Katere užitne gobe najpogosteje najdemo v Sloveniji, kako so videti in pri katerih zamenjavah moramo biti še posebej previdni?

Užitne gobe v Sloveniji: poznati jih moramo v celoti

Slovenski gozdovi so izjemno bogati z gobami. Največ gobarjev išče jurčke, lisičke in marele, vendar raste pri nas še vrsta drugih odličnih jedilnih gob.

Pri določanju užitne gobe nikoli ni dovolj samo barva klobuka. Pogledati moramo tudi njegovo obliko, spodnjo stran klobuka, bet, morebiten obroček, dnišče beta, strukturo mesa, vonj in rastišče.

To je še posebej pomembno pri mladih gobah. Mlada goba je lahko povsem drugačnega videza kot odrasel primerek, zato so prav mladi, še zaprti primerki za neizkušenega gobarja lahko najnevarnejši.

Fotografija ali aplikacija je lahko pomoč pri učenju, ne sme pa biti edina podlaga za odločitev, ali bomo gobo pojedli.

Najbolj znane užitne gobe v Sloveniji

Jurčki oziroma gobani

Jurček je verjetno najbolj iskana goba pri nas. Med cenjene užitne vrste sodijo jesenski goban, poletni goban, borov goban in črni goban.

Jesenski goban ima praviloma rjav, mesnat klobuk, svetlejši do rjavkast bet z mrežastim vzorcem in pod klobukom nima lističev, temveč cevasto trosovnico. Ta je pri mladih primerkih svetla, pozneje rumenkasta in nato zelenkasta.

Jurčki rastejo tako v listnatih kot iglastih gozdovih, najpogosteje od poletja do jeseni.

Nevarnost: vsak goban ni užiten. Med podobnimi gobami najdemo tudi strupene vrste. Vražji rubinovec, nekoč bolj znan kot vražji goban, je strupen. Ima svetlejši klobuk, na spodnji strani pa lahko izrazito rdečkasto trosovnico in rdeče obarvan bet.

Zato pravilo »če ima spodaj cevke, je užitna« ne velja.

Užitni jurček (levo) in strupeni vražji rubinovec(desno). Slika je simbolična AI-ilustracija in ni namenjena določanju gob.

Navadna lisička

Lisička je druga velika klasika slovenskih gozdov. Navadno je rumena do zlato rumena, njen klobuk pa z rastjo postaja nepravilno lijakast.

Ena pomembnejših značilnosti se skriva pod klobukom. Lisička nima klasičnih tankih lističev, temveč debelejše, razvejane gube oziroma letvice, ki se spuščajo proti betu.

Nevarnost: lisički je na prvi pogled lahko podoben divji lisičkovec. Še pomembnejša je možna zamenjava z oljkovim livkarjem, ki je strupen. Neizkušen gobar se zato ne sme zanašati samo na oranžno ali rumeno barvo.

Prava določitev temelji na več značilnostih hkrati, ne samo na videzu klobuka.

Velika dežnikarica oziroma marela

Marela je ena največjih in najbolj priljubljenih užitnih gob. Odrasel primerek lahko razvije velik dežnikast klobuk z izrazitimi luskami. Bet je dolg in vitek, na njem pa je pri veliki dežnikarici značilen obroček.

V kuhinji se najpogosteje uporabljajo klobuki, zlasti za paniranje.

Nevarnost: največja napaka je prepričanje, da je vsaka goba, ki je podobna majhnemu dežniku, marela. Med dežnički obstajajo tudi strupene in celo smrtno strupene vrste.

Posebej nevarno je nabiranje majhnih primerkov zgolj zato, ker spominjajo na marelo. Začetnikom se priporoča, da se izogibajo majhnim dežnikastim gobam in nedoraslim primerkom, pri katerih značilnosti še niso popolnoma razvite.

Navadna lisička(levo) in strupeni oljkov livkar(desno) sta lahko na prvi pogled podobna.

Črna trobenta

Črna trobenta oziroma mrtvaška trobenta ima ime, ki marsikoga odvrne, vendar gre za cenjeno užitno gobo.

Je temno sive do skoraj črne barve in izrazito lijakaste oziroma trobentaste oblike. Zaradi temne barve jo je med jesenskim listjem pogosto težko opaziti.

Uporablja se sveža ali posušena, pri sušenju pa se njen izrazit vonj in okus še dodatno poudarita.

Njena oblika je precej značilna, vendar tudi pri tej vrsti velja, da gobe ne nabiramo samo zato, ker je približno podobna fotografiji.

Velika dežnikarica(levo) oziroma marela in nevarni dvojnik(desno). Pri dežnikastih gobah je potrebna posebna previdnost.

Ježki

Ježki so zanimivi predvsem zaradi spodnje strani klobuka. Namesto lističev ali cevk imajo drobne bodice, ki spominjajo na ježkove bodice.

Prav ta značilnost jih loči od številnih drugih skupin gob. Užitne vrste ježkov so cenjene zaradi čvrste strukture, vendar lahko starejši primerki postanejo nekoliko grenki.

Tudi tu je treba določiti konkretno vrsto in ne jesti katerekoli gobe zgolj zato, ker ima pod klobukom bodice.

Pri sirovkah(levo) in mlečnicah(desno) je pomembno zanesljivo določanje vrste in ne le barva klobuka.

Sirovke

Sirovke so zanimiva skupina gob, med katerimi je več cenjenih užitnih vrst. Nekatere prepoznamo po oranžnih ali rdečkasto oranžnih odtenkih in mlečku, ki se pojavi ob poškodbi.

Pogosto jih najdemo v bližini iglavcev.

Toda tudi pri mlečnicah in sirovkah obstajajo različne vrste, med katerimi niso vse enako primerne za uživanje. Barva mlečka, sprememba barve, klobuk, lističi in rastišče so pomembni za določanje.

Začetnik naj zato izraza »sirovka« ne razume kot zagotovila, da je vsaka podobna oranžna goba užitna.

Golobice

Golobice so zelo velika skupina gob. Nekatere so odlične užitne gobe, druge so neužitne ali povzročajo prebavne težave.

Prepoznati jih ni vedno preprosto, saj obstaja veliko podobnih vrst različnih barv.

Posebno nevarna je lahko površna zamenjava zelenkastih golobic z zeleno mušnico. Izkušen gobar pri tem preverja celotno gobo, zlasti bet in njegovo dnišče.

Zelena mušnica ima značilnosti, ki jih golobice nimajo, vendar jih lahko nabiralec spregleda, če gobo neprevidno odreže tako visoko, da dnišče ostane v zemlji.

Za popolnega začetnika golobice zato niso najboljša skupina za nabiranje.

Mala štorovka(levo) in obrobljena kučmica(desno) sta nevarna možna zamenjava, zato majhne rjave gobe na lesu zahtevajo veliko previdnosti.

Štorovke: tukaj je potrebna še večja previdnost

Ime štorovke ljudje uporabljajo za različne gobe, ki rastejo na lesu oziroma štorih. In prav tukaj lahko pride do zelo nevarnih zamenjav.

Mala štorovka je užitna, toda podobna ji je obrobljena kučmica. Ta je smrtno strupena in vsebuje strupe, ki lahko hudo poškodujejo jetra.

Obrobljena kučmica raste na razpadajočem lesu in je lahko po barvi ter načinu rasti dovolj podobna štorovkam, da predstavlja resno nevarnost za neizkušenega gobarja.

Zato nabiranje majhnih rjavih gob, ki rastejo v šopih na štorih, ni primerno za začetnike.

Posebna skupina so mraznice, ki jim marsikje prav tako rečejo štorovke. Nekatere vrste so pogojno užitne, kar pomeni, da jih moramo ustrezno toplotno obdelati. Surove ali premalo kuhane lahko povzročijo zdravstvene težave.

Najnevarnejša goba, ki jo mora poznati vsak gobar

Tudi če gobar nabira samo nekaj vrst užitnih gob, mora poznati zeleno mušnico.

Gre za smrtno strupeno gobo. Njeni strupi lahko povzročijo hude poškodbe jeter, posebna težava pa je, da se znaki zastrupitve lahko pojavijo z zamikom.

Klobuk je lahko zelenkast, olivno zelen, rumenkasto zelen ali precej bled. Na betu ima praviloma obroček, pri dnišču pa značilno lupino oziroma ovojnico.

Prav dnišče je izjemno pomembno. Če gobo odrežemo previsoko nad tlemi, lahko eden ključnih znakov ostane v zemlji.

Zelena mušnica je dober primer, zakaj gob ne določamo samo po klobuku.

Zelenkasta golobica(levo) in zelena mušnica(desno) sta dober primer, zakaj moramo pri določanju pregledati tudi bet in dnišče gobe.

Užitne in strupene gobe: nevarni miti, ki jim ne smemo verjeti

Okoli gob obstaja presenetljivo veliko ljudskih »testov«, ki naj bi pokazali, ali je goba strupena.

Med njimi so trditve, da strupene gobe potemnijo srebrno žlico, da jih polži ne jedo, da imajo vse neprijeten vonj ali da strup izgine, če gobo dovolj dolgo kuhamo.

Na takšna pravila se ne smemo zanašati.

Živali lahko jedo gobe, ki so za človeka nevarne. Nekatere zelo strupene gobe nimajo neprijetnega okusa ali vonja. Prav tako kuhanje ne uniči vseh nevarnih strupov.

Edini varen pristop je zanesljiva določitev vrste.

Smrček(levo) in pomladanski hrček(desno) se razlikujeta v pomembnih značilnostih, zato površno prepoznavanje ni varno.

Kdaj raste največ užitnih gob?

Užitne gobe lahko najdemo v različnih delih leta, največje zanimanje za gobarjenje pa je praviloma ob koncu poletja in jeseni.

Na rast vplivajo padavine, temperatura, vlažnost tal, vrsta gozda in nadmorska višina. Zato ni mogoče določiti dneva, ko bodo po dežju »zagotovo pognali jurčki«.

Jurčke lahko najdemo že poleti, veliko vrst pa ima glavno rast jeseni. Lisičke se lahko pojavljajo daljše obdobje, medtem ko imajo druge vrste precej krajšo sezono.

Koliko gob lahko naberemo?

V Sloveniji posameznik za lastne potrebe na dan praviloma lahko nabere največ dva kilograma gob. Zavarovanih vrst se ne sme nabirati, dodatne omejitve pa lahko veljajo tudi na nekaterih zavarovanih območjih.

Gobo je treba nabrati tako, da ne poškodujemo podgobja. Pomembno je tudi, da ostanejo vidne značilnosti, ki omogočajo določitev vrste.

Gobe se že na rastišču grobo očistijo in prenašajo v trdni, zračni embalaži. Zato je gobarska košara veliko primernejša od plastične vrečke.

Kukmake(levo) lahko neizkušen gobar zamenja z nevarnimi belimi mušnicami(desno), zato je pomemben pregled celotne gobe.

Tudi užitne gobe lahko povzročijo težave

Oznaka užitna še ne pomeni, da lahko gobo pojemo v kakršnikoli količini in na kakršenkoli način.

Stare, razpadajoče in neustrezno shranjene gobe lahko povzročijo prebavne težave. Nekatere vrste so užitne šele po ustrezni toplotni obdelavi.

Gobe so tudi težje prebavljivo živilo, zato z velikimi količinami ni smiselno pretiravati.

Pri otrocih je potrebna še večja previdnost. NIJZ opozarja, da so lahko posledice zastrupitve z gobami od prebavnih težav do odpovedi različnih organov.

Kaj storiti ob sumu na zastrupitev z gobami?

Če se po zaužitju gob pojavijo bruhanje, driska, bolečine v trebuhu, slabost, omotica, motnje zavesti ali drugi nenavadni znaki, ne čakamo, da bodo težave minile same.

Posebej nevarno je prepričanje, da je vse v redu, če težav ni takoj po obroku. Pri nekaterih nevarnih zastrupitvah se lahko simptomi pojavijo šele pozneje.

Ob sumu na zastrupitev je treba čim prej poiskati zdravniško pomoč oziroma poklicati 112. Če je mogoče, shranimo ostanke gob ali jedi, saj lahko pomagajo pri ugotavljanju, katera goba je bila zaužita.

Pri užitnih gobah velja eno pravilo nad vsemi drugimi

Polna košara ni dokaz dobrega gobarja. Veliko pomembneje je, da natančno ve, kaj je nabral.

Za začetnika je najbolje, da se najprej zelo dobro nauči prepoznavati nekaj vrst, denimo jurčke, lisičke in veliko dežnikarico, hkrati pa spozna tudi njihove možne nevarne zamenjave.

Pri majhnih rjavih gobah na štorih, neznanih golobicah, mladih dežnikaricah in drugih težje določljivih vrstah je potrebna bistveno večja previdnost.

Užitne gobe so čudovit del slovenskih gozdov in odlična sezonska hrana, vendar samo takrat, ko je vrsta zanesljivo določena. Če obstaja najmanjši dvom, je najvarnejša odločitev preprosta: goba naj ostane v gozdu.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, YouTube

<p>The post Užitne gobe ali strupene dvojnice? Razlike, ki jih morate poznati first appeared on NaDlani.si.</p>