Ustavno sodišče razveljavilo določilo zakona glede obveznega zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti

Vrhovno sodišče je zahtevo za presojo ustavnosti vložilo v okviru revizijskega postopka v upravnem sporu. Finančna uprava RS (Furs) je namreč v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ugotovila verjetno izkazano davčno obveznost gospodarske družbe v višini 144.685 evrov in je za zavarovanje izpolnitve te obveznosti izdala začasen sklep za zavarovanje, s katerim je podjetju blokiralo transakcijski račun v višini tega zneska.

Podjetje je sprožilo upravni spor, upravno sodišče pa je njegovi tožbi ugodilo, sklep odpravilo in zadevo Fursu vrnilo v ponovno odločanje z obrazložitvijo, da bi moral skladno z načelom sorazmernosti iz zakona o davčnem postopku že pred izdajo izpodbijanega sklepa ali neposredno po njegovi izdaji omogočiti podjetju drug primeren instrument zavarovanja oziroma sam opraviti tehtanje možnih orodij zavarovanja v smeri, ali bi se cilj zavarovanja verjetne davčne obveznosti lahko dosegel z milejšim ukrepom.

Država je na odločitev upravnega sodišče vložila revizijo na Vrhovnem sodišču RS, v kateri ugovarja odločitvi in argumentaciji ter predlaga, naj upravno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbo podjetja zavrne oz. zadevo vrne v novo sojenje.

Ker je Vrhovno sodišče v postopku revizije ocenilo, da je pravna podlaga za izdajo začasnega sklepa za zavarovanje protiustavna, je postopek odločanja o reviziji prekinilo in vložilo zahtevo za presojo ustavnosti.

Ta se nanaša na drugi odstavek 111. člena zakona o davčnem postopku, ki pravi, da davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če obračun davka ni predložen, kadar pričakovana davčna obveznost, ugotovljena v davčnem nadzoru, presega 50.000 evrov.

Ustavno sodišče je ocenilo, da izpodbijani odstavek, ki določa obligatorno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, sicer zasleduje cilj preprečevanja oškodovanja javnofinančnih prihodkov, vključno z administrativno razbremenitvijo davčnega organa pri izdajanju zavarovalnih ukrepov. Vendar pa po presoji ustavnih sodnikov izpodbijani ukrep ni nujen za zagotovitev tega cilja.

Cilj se enako učinkovito lahko doseže tudi z ureditvijo, ki bi davčnemu organu nalagala, da v vsakem posameznem primeru oceni, ali obstaja nevarnost neplačila davčne obveznosti, ki jo je treba zavarovati, torej z ukrepom, ki bi bil z vidika posega v ustavne pravice milejši, je v odločbi zapisalo ustavno sodišče.

Ukrepi za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti se namreč izrekajo v fazi postopka, v kateri sta obstoj in obseg davčne obveznosti še negotova. Ugotovitve o davčni obveznosti so lahko naknadno drugačne, kar pomeni, da je bilo zavarovanje previsoko ali pa sploh ni bilo potrebno, so opozorili ustavni sodniki.

Zato je treba tiste zavarovalne ukrepe, ki izrazito intenzivno omejujejo lastnino, kakršen je tudi ukrep obveznega zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti, po oceni ustavnega sodišča na splošno obravnavati kot ukrepe, ki posegajo v ustavno pravico do lastnine.

Odločitev je sicer ustavno sodišče sprejelo s petimi glasovi proti trem. Sodnici Nina Betteto in Neža Kogovšek Šalamon sta spisali odklonilni ločeni mnenji.