Usoda avtonomnih prostorov

O avtonomnih prostorih v  mestih po Evropi se v medijih vse več poroča. Pa ne samo zato, ker ti prostori prispevajo k razvoju tiste kulture, ki se upira tržnim mehanizmom, temveč ker so trn v peti oblastem in kapitalu. Avtonomni prostori so lahko začasni ali trajni. Začasni so tisti trenutki upora, ki se jim posreči osvoboditi prostor za krajši čas, na primer za čas protestne akcije na ulici, zasedbeniška taborjenja in delavske blokade pred tovarnami. Trajni avtonomni prostori so stalnejše in dolgotrajnejše oblike samoorganiziranih skupnosti, kot so komune ali skvoti. 

Najvidnejša osvoboditev prostora v slovenski zgodovini je zagotovo zasedba leta 1993, ko je množica približno dvesto ljudi zavzela prazne prostore nekdanje vojašnice Jugoslovanske ljudske armade v Ljubljani in tako preprečila njihovo rušenje. Danes na tem območju deluje Avtonomni kulturni center (AKC) Metelkova, ki velja za živahno središče alternativne kulture. Postala pa je tudi ena od ljubljanskih znamenitosti, ki jo obiščejo številni turisti, zaradi česar ima za občinsko oblast status »posebnega pomena«. AKC Metelkova občini posredno prinaša lepe denarce. Ostre mlajše generacije pa tudi opozarjajo, da nekateri starejši skvoterji Metelkovi vladajo kot »svete krave«. Prostorov ne prepuščajo mlajšim, ampak so tam že desetletja. 

Kot primer, kako se oblast »uspešno« loti avtonomnega prostora, se največkrat navaja rušenje Avtonomne tovarne Rog. Njena skvoterska zgodba se je začela leta 2006 in končala z nasilno deložacijo uporabnikov januarja 2021. Novi Center Rog, ki je zrasel na pogorišču tovarne, omogoča uporabo prostorov v skladu s principi, ki so v nasprotju z idejo samoorganiziranih skvotov.

Po Rogu je Ljubljana hrepenela po novem avtonomnem prostoru in ga nazadnje tudi dobila oziroma si ga je naredila. Zapuščeno stavbo na Linhartovi cesti 43 je septembra 2022 za avtonomno cono razglasilo okoli sto ljudi in jo poimenovalo PLAC. Gre za prostore nekdanje delavske menze Cestnega podjetja Ljubljana, ki so po njegovem stečaju leta 2014 prešli pod Družbo za upravljanje terjatev bank. Po zasedbi je ta na Okrajno sodišče v Ljubljani vložila tožbo proti 47 osebam zaradi motenja posesti nepremičnine. Trenutno potekajo boji z lastniki zemljišča in sodiščem, da bi PLAC ohranili v zdajšnjem obsegu in vsebini. Največjo grožnjo mu predstavlja želja Ministrstva za solidarno prihodnost, da bi tam gradili javna najemna stanovanja. 

Pred dolgo roko kapitala niso varni niti avtonomni prostori v drugih slovenskih mestih. Pod pretvezo prostorske prenove mesta in urbanega razvoja je pod pritiskom tudi mariborski Kulturni center Pekarna. Trenutni župan Saša Arsenovič želi Pekarno preseliti v Melje. Njegov argument se glasi, da gre za center, ki ne prinaša profita in je kot tak neuporaben in nesmiseln in sodi nekam na obrobje mesta.

Sokolski dom oziroma Sokolc je bil avtonomni kulturni prostor v Novem mestu. V njem so poldrugo desetletje živeli in ustvarjali novomeški alternativni umetniki. Preden je občina leta 2019 »obnovila streho« oziroma to vsaj napovedovala, jim je odpovedala gostoljubje, saj je bilo občinsko vodstvo zaskrbljeno, da se med delom na strehi ne bi zgodila nesreča. Toda člani novomeške alternativne scene so se zabarikadirali v objekt in odklanjali izselitev. Ko so pristojne službe pripravile vso potrebno dokumentacijo o prenovi, so policisti in varnostniki sredi julija 2018 začeli umetnike bezati iz objekta. Stavba je še danes neobnovljena in prazna.

Tudi kapital evropskih mest pospešeno išče investicije v degradirana območja. Navedimo dva primera, kako se skvoti borijo za obstoj. Na Dunaju je policija prisilno deložirala tamkajšnji skvot Pizzeria Anarchia, ki je obstajal tri leta in se močno integriral v lokalno skupnost. Pri tem je ključno, da je skvot obstajal z blagoslovom podjetja Castella GMBH, ki se ukvarja z razvojem nepremičnin. To je namreč poslopje prostovoljno dalo v uporabo skvoterjem, ki naj bi s svojo prisotnostjo po načrtu podjetja pregnali že obstoječe prebivalce, ki imajo sklenjene pogodbe za daljše časovno obdobje. Ker pa prvotni namen lastnika podjetja ni uspel, so začeli s prisilno deložacijo skvoterjev.

Drugi primer je Disgraça, anarhistični socialni center, ki v Lizboni deluje od leta 2015 in se je lansko leto odločil začeti postopek kolektivnega nakupa prostora. S tem bi se izognil plačilu (vedno naraščajoče) najemnine in si prostor zagotovil za prihodnja leta. V Lizboni se različni politično angažirani socialni centri v mestu soočajo z deložacijami, ker mestne oblasti potrebujejo prostor za komercialne dejavnosti.

Oderuške cene nepremičnin, tragikomično nedostopne cene stanovanj, središča mest, polna turistov – to je kontekst, v katerem nastajajo in izginevajo avtonomni prostori. V zadnjih letih so pod vse večjim pritiskom s strani občin, nepremičninskih podjetij, sosedov, neonacistov in še koga. Mnogi prostori so bili že (nasilno) izpraznjeni, za obstoj drugih se še bije boj. »Neprofitabilne« avtonomne prostore poskušajo vedno znova umakniti, da bi na njihovo mesto lahko postavili projekte, ki bodo prinašali visoke rente. Družbeni in kulturni kapital ne štejeta.

Simon Smole