Umetnost – grožnja ali opomin?

Te dni smo bili priča »odstavljanju« kulturne ministrice. Pred mesecem smo se referendumsko odločali o posebnih dodatkih k pokojninam izjemnim umetnikom, čeprav je šlo za zneske, ki niso vredni referenduma. Ampak šlo je vendar za kulturnike, pisatelje, slikarje in druge družbi nepotrebne elemente, ki po prepričanju sedanje potrošniške družbe zajedajo v družbeno tkivo, nič ne delajo in sesajo davkoplačevalski denar. Naš čas zahteva pridobivanje dobička, nenehen dotok denarja in nenehno trošenje, da ta družba sploh obstaja. Kulturniki pa so kot polena med kolesjem veselega potrošništva, saj z občutljivostjo opozarjajo na drugačno plat življenja, ki ne prinaša ne profita, ne novo odprtih trgovin niti drugega biznisa.

Ta tema je aktualna ne samo na državni ravni, ampak razjeda tudi lokalna področja, tudi naša mala vsakdanja življenja, se vpleta v občinske razmere in sega vse do krajevnih skupnosti. Namesto umetnosti, ki skuša opozarjati, se krojači naših življenj raje odločajo za financiranje veselih dogodkov, druženj in veselic, ki prinašajo dobiček in odvračajo ljudi stran od zateženega razmišljanja, ki vodi samo v zoprna vprašanja.

Takole znani kamniški likovnik razmišljal v svojem zapisu na FB o problemu »kam z Veroniko?!«

Speča Veronika – simbol, ki ga Kamnik še ni zares objel.

Na fotografiji vidimo kamniško Spečo Veroniko, umetniško delo Nine Koželj, ki se zadnja leta kot dobri ustvarjalni duh brez pravega domovanja seli po Kamniku. Tokrat jo srečamo na neuglednem robu parkirišča, naslonjeno na kovinski parkirni modul, tik ob postaji za izposojo koles KAMKOLO. Mimoidočim nevsiljiva, morda celo neopažena, a s svojo prisotnostjo vseeno govori – o spominu, o pozabi, o mestni duši. Gre za izvirno in večplastno interpretacijo legende o Veroniki, kamniški grajski gospodični, ki jo je pohlep zaklel v kačo. A namesto grozljive pošasti pred nami leži subtilna, zadržana figura – utelešenje speče, zamrznjene preteklosti, ki čaka, da jo kdo prebudi. Njeno glavo nežno podpira roka, njen pogled je zaprt, trup pa se elegantno izteka v abstraktno obliko, skoraj kot da se preliva iz sanj v resničnost. Toda kje je tukaj simbolni udarec? Veronika je danes – kot nekoč – zakleta, a ne zaradi svojih dejanj, temveč zaradi hladnega odnosa mestnih oblasti do umetnosti v javnem prostoru. Namesto da bi ji bila namenjena osrednja lokacija, interpretacijska tabla, kulturni kontekst in spoštljivo mesto v urbanem tkivu, je Veronika potisnjena na rob. Kolesarji se mimo nje vozijo, kot bi bila del infrastrukture. Zanimiva ironija – ljudje se premikajo, ona pa obstaja; ujeta med pozabo in banalnostjo vsakdanjega prometa. In vendar – prav v tem tiči njena moč. Skulptura Nine Koželj ni le poklon legendi, temveč tudi kritika odnosa do dediščine, do umetnosti, do identitete kraja. Veronika postane zrcalo mesta: ne vpije, ne zahteva pozornosti – le potrpežljivo spi in čaka, da jo Kamnik resnično prepozna. Zato velja izreči iskrene čestitke pobudnikom projekta, ki si prizadevajo, da bi Veronika nekoč dobila mesto, ki ji pripada – v mestnem jedru, v zgodbi, v srcih. In seveda tudi avtorici skulpture, ki je s svojo prepoznavno umetniško govorico ustvarila delo, ki presega formo – Veronika je postala simbolno vozlišče med mitom in resničnostjo. Naj to ne bo samo zgodba o spregledani umetnini, ampak poziv k prebujenju – tako kot Veronika potrebuje prostor, tudi mesto potrebuje samozavest, da v ospredje postavi svojo kulturo, zgodovino in ustvarjalnost.

Foto: Občina Kamnik
Skulptura: Nina Koželj
Trenutna lokacija: ob postaji KAMKOLO, Kamnik

Podobnemu brcanju kulture s prizorišča družbenega dogajanja smo  priča tudi v Domžalah. Ena od takih je bila odstranitev skulpture Vodnjak iz parka ob občinski zgradbi. Subtilno umetniško delo je po mnenju aktualne občinske oblasti motilo pogled na urejenost parka, saj se je ob vodnjaku prav neugledno in nemarno nabiralo jesensko listje in odpadle vejice, ki jih ni nihče odstranjeval. Pa so raje odstranili skulpturo in jo razkosano »shranili« na neki kmetiji pod kozolcem, kjer čaka na boljše čase. Uradna informacija je, da iščejo bolj primerno lokacijo za postavitev – vendar zatrjevanje ni prav prepričljivo. Bolj je verjetno, da bodo na to počasi pozabili.

Podobno, čeprav v osnovi še bolj žaljivo za okolje in naravo so tisti, ki odločajo o živi in neživi naravi pripomogli  s posekom dreves v parku Univerzale, o čemer je obširno in občutljivo pisal Domžalčan Anton Komat.

Mogočna drevesa so padla in se umaknila čisto drugačnim vrednotam, ki so preplavile Domžale in ki po mnenju odločevalcev ne onesnažujejo okolice, z njih ne pada uvelo listje in smeti, na njih ne sedajo ptice in jih ne ovohavajo kužki. Torej so nekaj čistega, snažnega in sodobnega: to je nekakšen »tunel« ali v vrsto postavljeni plastični slavoloki, ki krasijo prostor tik ob avtobusni postaji.

Ob novem letu so služili kot nosilci za lučke, sedaj pa stojijo kar tako, kot nekakšen umeten drevored ali prostor za občinsko reklamo na kateri piše Prostor zadovoljnih ljudi. Težko je komentirati nekaj tako bednega in cenenega.

Med take znamenitosti, ki ubijajo  oči in duše bi morali prištevati tudi kričeče in neestetske reklame na izložbah trgovine – nekdanje Metalke tik ob Kulturnem domu. Za to stavbo je bila nekdaj pobuda, da jo odkupi občina in jo nameni za kulturne dejavnosti in za razstavišče, pa je obveljala odločitev, da za to ni denarja. Sedaj je tam trgovina, ki je vsiljivo prelepila okna z reklamami, ki motijo okolico žlahtno lepe stavbe kulturnega doma, za kar bi morala občina kot lastnica skrbeti s posebno pazljivostjo. No, vemo, smo v  lepih bogatih časih, ko je vse podrejeno kapitalu; temu se umikajo drevesa, rože, ptice, ko moti kapitalistično idilo odpadlo listje, ko so ubijalske reklame najpomembnejše; mesto pa postaja brez življenja, zavito le v beton in občasno v kičaste bleščice in lučke, ki ne morejo prikriti vse trohnobe in smradu pišmeuhovskega odnosa.

Kako je že rekel slavni avtor romana? Krasni novi svet!

Danica Šraj