Umetna sladila so skrita past, ki vam uničuje presnovo

Preden se poglobimo v svet brezkaloričnih užitkov, se moramo vprašati, zakaj smo sploh postali tako neodločni.

• Spomnite se jajc – še pred dvema desetletjema so bila glavni krivec za visok holesterol, danes pa veljajo za popolno superživilo.

Sladkor brez kalorij

Da bi razumeli, zakaj so umetna sladila takšna skrivnost, moramo najprej razumeti, kaj sploh so.

Delimo jih v dve glavni skupini.

• Na eni strani imamo intenzivna sladila, kot so aspartam, saharin in sukraloza. Ta so stokrat ali celo tisočkrat slajša od belega sladkorja.

• Na drugi strani so sladkorni alkoholi ali polioli, kot sta eritritol in ksilitol, ki so po strukturi bližje sladkorju, a imajo manj kalorij in manj vplivajo na krvni sladkor.

Dilema nastane, ko se vprašamo: “Če telo ne dobi kalorij, zakaj bi bila to težava?” Odgovor se skriva v naših možganih. Ko na jezik položimo nekaj sladkega, naši možgani pošljejo signal prebavnemu sistemu: “Pripravi se, prihaja energija!”

Ko ta energija (glukoza) ne pride, ker smo zaužili umetno sladilo, nastane biološki kratek stik. Telo se počuti ogoljufano in pogosto se zgodi, da čez nekaj ur začutimo še močnejšo željo po ogljikovih hidratih, da bi zapolnili to praznino.

To je prvi razlog, zakaj Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) danes opozarja, da sladila dolgoročno ne pomagajo pri izgubi teže.

Najnovejše raziskave iz let 2024 in 2025 so razkrile še eno plast te skrivnosti – naš mikrobiom.

Naše črevesje je dom milijardam bakterij, ki uravnavajo vse, od imunskega sistema do razpoloženja. Izkazalo se je, da nekatera umetno pridobljena sladila, predvsem sukraloza in saharin, delujejo kot nekakšen “herbicid” ali uničevalec naših dobrih bakterij v črevesju.

Ko spremenimo sestavo bakterij v črevesju, se spremeni način, kako naše telo obdeluje hrano. Paradoksalno lahko uživanje brezkaloričnih sladil dolgoročno privede do slabše inzulinske odzivnosti. To pomeni, da ko naslednjič dejansko pojemo nekaj z naravnim sladkorjem, naše telo s tem ne zna več učinkovito upravljati.

Tako se “skrivnostna” pot od dietne pijače do težav s sladkorno boleznijo tipa 2 nenadoma zdi precej manj skrivnostna in bolj logična.

Naravne alternative

So naravne alternative boljše?

Ko ljudje slišijo za nevarnosti aspartama, se hitro zatečejo k “naravnim” rešitvam, kot je stevia ali eritritol.

• Stevia, pridobljena iz listov paragvajske rastline, se sliši kot idealna rešitev. Vendar pa moramo biti previdni. Tista stevia, ki jo kupite v trgovini, je pogosto visoko predelan izvleček, ki mu dodajo polnila, da bi nevtralizirali njen grenak okus.

• Eritritol je bil dolgo časa najbolj zaželen v svetu sladil. Nima skoraj nič kalorij in ne povzroča prebavnih težav kot nekateri drugi polioli.

Toda nedavne študije so opozorile na potencialne povezave s povečanim tveganjem za nastanek strdkov pri ljudeh s srčno žilnimi težavami.

To nas spet pripelje do tiste znane neodločnosti: ali naj tvegam s sladkorjem, ki povzroča vnetja, ali s sladili, ki so še vedno velika neznanka?

Ne smemo zanemariti niti psihološke pasti. Ljudje se pogosto odločimo za živilo z umetnimi sladili, ker si s tem ustvarimo moralni mir brez občutka prepovedanega greha.

Če sem spil dietno colo, si lahko privoščim večji kos pice ali dodatno sladico. Ta fenomen se imenuje “kompenzacija“. Je glavni razlog, zakaj industrija dietnih izdelkov cveti, povprečna teža prebivalstva pa še vedno narašča. Umetna sladila nam dajejo lažen občutek varnosti, zaradi katerega pozabimo na zmernost.

Skrivnost zdrave prehrane morda sploh ni v izbiri med sladkorjem in kemijo, temveč v vrnitvi k osnovam. Umetna sladila bodo verjetno še naprej polnila naslovnice revij z novimi študijami.

Za povprečnega človeka, ki si želi dolgega in zdravega življenja, je najboljši nasvet preprost: uporabljajte jih kot občasen pripomoček, ne pa kot osnovo prehrane.