Ukradeni otroci: nove priče razkrivajo pomanjkljive dokumente in manipulacije

Potem ko se je v javnosti pojavilo več trditev in dokazov, da so se med letoma 1965 in 1991 na območju Slovenije dogajali primeri nezakonitih odvzemov otrok v porodnišnicah, je to vodilo do ustanovitve Preiskovalne komisije Državnega zbora o ugotavljanju in oceni dejanskega stanja v primerih ukradenih otrok. Na tokratni seji preiskovalne komisije so bile zaslišane tri nove priče. 

Spomnimo. V 70. in 80. letih naj bi na območju nekdanje Jugoslavije potekala trgovina z dojenčki, v okviru katere naj bi prodali več kot 20 tisoč dojenčkov. Po rojstvu ali nekaj dni po rojstvu naj bi otroci umrli, staršem pa je bilo nato onemogočeno, da bi otroke videli in jih pokopali. Poleg tega naj bi bila pomanjkljiva tudi sama dokumentacija.

Kot prva je spregovorila Romana Jelen, ki je pred prisotnimi delila zgodbo svojih staršev. Njena mama je rodila 2. avgusta 1981 v ptujski porodnišnici. Rodila je predčasno, nekje v osmem mesecu. Ker se je njena sestra rodila kot nedonošenček, je bila odpeljana v mariborsko bolnišnico, tedaj otroško bolnišnico na Vinarski cesti v Mariboru. Takrat so jo dali v inkubator, oče jo je lahko vsega skupaj obiskal trikrat. Mati je vmes ni obiskovala zaradi posledic poroda in težav z vnetjem slepiča, nato pa ji je bilo ob prihodu domov svetovano, da naj otroka raje ne obiskuje.

Oče je po njenih besedah povedal, da je bila novorojenka lepega videza, imela dolge črne lase, migala z rokami in nogami, barve dokaj lepe. “Nekih posebnosti ni opazil, da bi bilo kaj narobe z njo. Trikrat je lahko samo govoril z medicinskimi sestrami. Ni pa uspel priti v stik s kakšnim pediatrom”, je povedala Jelenova in dodala, da je želel njen oče hčerko  večkrat obiskati, a so mu svetovali, da raje ne, da ji ne bo prinesel kakšne bolezni. Nakar so 16. avgusta javili, da je sestra umrla. Obvestilo o tem je prišlo s telegramom. Nato je njen oče stopil v kontakt z bolnišnico, jo obiskal, želel tudi videt, ampak so mu to odsvetovali z odgovorom, da je še mlad, da ni dobro, da bi tega otroka videl in da lahko oni uredijo tudi pogreb sestre. Po vseh pregovarjanjih je prišlo do dogovora, on je želel opraviti pokop. “Krsto smo nato prejeli na pokopališče Podlehnik, kjer je tudi pokopana. Pogreb je bil 18. avgusta”, je pojasnila.

Foto: Posnetek zaslona RTVS

V dokumentaciji je vrsta netočnosti

Sami in pa s pomočjo društva Izgubljeni otroci Slovenije so prišli do dokumentacije. Zadeve jim datumsko ne gredo v račun glede popisa sprejema, tudi pri obdukcijskem zapisniku je nekje zapisano 17. avgusta, nekje 18. avgusta, čeprav je bil pogreb 18. avgusta. Sama je šla do župnijskih izpisov, tam je navedena kot mrtvorojena. Šla na občino Podlehnik, kjer je v dokumentaciji celo navedeno, da sta obe z mamo pokopani, čeprav je mama najemnik groba. Ponekod v dokumentih je sicer tudi navedeno, da je umrla mama, nekje pa sestra. Na dokumentaciji so tudi ugotovili, da je ob sprejemu sestre v bolnišnico kot oče naveden Jelen Janko, pri dokumentaciji, da je umrla, pa je naveden drug oče.

Dokumentacija o zdravljenju jim ni bila predložena

Zaslišana je povedala, da v bolnišnici nimajo parafinskega vzorca njene sestre. V zvezi z njo ne razpolagajo z nobeno dokumentacijo. Predsednica komisije Alenka Jeraj je na to pristavila, da bi omenjeni vzorec moral biti, če je prišlo do obdukcije. Le prvi del, popis bolezni so prejeli, ostale zdravstvene dokumentacije o zdravljenju pa ne. Na vprašanje, če sta starša otrok v krsti videla, je odgovorila z ne, ker je bila ta zaprta.

Pravi, da so njenemu očetu govorili, da ima hčerka težave z dihali, kot nedonošenček, a ni nihče omenil, da bi se kaj z njo dogajalo. Oče je povedal,  da mu nihče ni dal pojasnila v zvezi s smrtjo hčerke. Na telegramu le pisalo, da je otrok umrl, za nadaljnje postopke oglasite v bolnici. Ne ve se kdo jo je zdravil, ker nimajo nikakršnih dokumentov o zdravljenju. Punčka je sicer ob rojstvu zajokala sama, dihala sama, le barva je bila bolj intenzivna. A oče o poslabšanju njenega stanja ni bil seznanjen.

Nato je spregovorila Marija Duh, ki je rodila sina v mariborski porodnišnici 15. decembra 1983. Rojstvo je potekalo dobro. Malo so ga morali aspirirat, otrok je zajokal ob rojstvu. Dobila ga je v naročje in bil je živahen. Takrat ni vedla, da ga bo imela zadnjič v naročju. Nato so jo odpeljali v drugo sobo, prišla je pediatrinja in povedala, da je z njenim otrokom vse v redu, in da ga bo lahko dojila. Ko so drugim mamicam pripeljali otroka, njenega niso. “Spraševala sem, kdaj ga bojo, pa so ji odvrnili, to se morate s pediatrinjo zmeniti.” Nikoli je ni bilo, da bi ji povedala, zakaj ne. Rakla je, da je iz ozadja pri vratih slišala, da je neka ženska pediatrinji rekla, zakaj ji je povedala, da je z otrokom vse v redu. Ne ve, kdo je to dejal pediatrinji, ker je bila še omotična.

Otroka ji niso želeli pokazati in je šla naslednji dan sama iskati, kje je inkubator. V prostor, kamor je prišla, so bili vsi inkubatorji prazni. Srečala je moškega z belo haljo, ki je rekel, da bo povedal sestri, da pride po njo. Nič ni bilo iz tega. V petek je šla na zrak in videla žensko in moškega, ki sta nesla otroka iz porodnišnice. Možno je, da sta bila to novopečena starša, a sama je imela tedaj čuden občutek, kot, da bi ji odnesli njenega otroka. Ko je prišla nazaj v notranjost porodnišnice, so jo okregali, zakaj je šla ven. Govorili so ji, da se bodo zmenili, kdaj lahko vidi otroka. V sobi je dobila dve injekciji in je samo zaspala.

Foto: Posnetek zaslona RTVS

Tretji dan zjutraj ji ga niso želeli pokazati. Rekli so, da pediatrinje ni, ker je vikend, da bi se lahko dogovorili.  Popoldne v soboto, ko so obiski odšli, so ji povedali, da je sin umrl. Vprašala je zakaj? “Boste videli, kaj bo v izvidih napisano, so mi rekli. Nič nisem dobila.” Povedala je, da so naredili obdukcijo, dva meseca je hodila tja, da je prišla do obdukcijskih listov. Ker je tam, kjer ji je bil obdukcijski zapisnik izročen, slišala, ko so se zraven nje pogovarjale, da naj nekdo napiše zapisnik, pravi, da bi bilo mogoče. da zapisnik napiše nekdo, ki sploh obdukcije ni opravil.

Glede pogreba so rekli, da bodo otroka dali k starejši osebi. “Rekla sem, da ga želim pokopati”, je povedala Duhova in dodala, da so ji rekli, da tega sama ne more narediti, da to oni naredijo. “Vi se boste samo vznemirjala,” ji je rekel zdravnik. Rekla je, da ga je želela videt, truplo, pa so ji rekli, da so ga odnesli, ji grozili s psihiatrio, policijo. V nedeljo je šla domov.

Med zaslišanimi je bil tudi Matej Loparič, zaposlen na ministrstvu za notranje zadeve, konkretno na direktorat za upravne in notranje zadeve, sektorju za registracijo prebivalstva in javne listine. Od leta 2016 je zaposlen na tem sektorju, na mestu svetovalca I. Povedal je, da je znotraj ministrstva od 2010, ali 2011 spletna aplikacija erojstva, kamor so vključene vse porodnišnice v RS.

Foto: Posnetek zaslona RTVS

Povedal je, da se otrokom emšo določi že ob rojstvu na način, da pooblaščena oseba v bolnišnici vnese podatke o otroku in starših, v registru se določi emšo, naslednji korak je, da je emšo sporočen porodnišnici, istočasno se ta pošlje na upravne enote preko informacijske sisteme v pripravo. Upravna enota potrdi in vnese ostale podatke. Prej to ni bilo avtomatizirano. Upravna enota je določila emšo, bolj podrobno pa o tem ni mogel govoriti, ker takrat ni delal. Emšo se sicer dodeli tudi mrtvorojenemu otroku. Tako vsaj velja v novem registru, za prej pa ne ve. Emšo pa se lahko spremeni samo pri napaki pri vnosu rojstva v porodnišnici ali pri spolu, drugače se ne spreminja. Iz porodnišnice javijo in oni popravijo, če je to potrebno.

Ž. N.