Ugrabila otroka, ki ga ni videla dva meseca

Obupana mama, ki dva meseca ni videla svojega triletnega otroka, ugrabitev, policijsko zasledovanje. To so elementi zgodbe, ki ostaja z marsikaterega vidika nejasna, za katero pa je mogoče že danes trditi predvsem eno: da je ovita v žalost. Kajti njen protagonist je triletni otrok, ki nima stikov s svojimi starši in štirimi brati ter sestrami.

Odvzem otroka staršem je skrajni ukrep, za katerega se sodna oblast odloči, da zaščiti interes otroka, ki ga izvorna družina ogroža. Interes mladoletnika naj bi bil vedno na prvem mestu.

Iz razpoložljivih informacij in zato, da se zaščiti zasebnost vpletenih mladoletnikov, ni dano vedeti, zakaj se je tržaško sodišče odločilo, da otroka oddalji od družine. Tega ne pojasni niti odvetnica Giovanna Augusta de’ Manzano, ki v tej zgodbi zastopa 42-letno žensko, zaposleno v zdravstvenem sektorju in mater petih otrok. V javnost je prodrlo le nekaj informacij o tem, kar se je dogajalo prejšnji četrtek v Trstu, Venetu in Lombardiji.

Gospe, ki živi v Trstu, je sodna oblast začasno odvzela starševsko odgovornost in triletnega sinčka zaupala v varstvo specializiranemu zavodu. To se je zgodilo pred približno dvema mesecema, od takrat pa ji niso dovolili, da bi se z njim srečala. Kljub številnim pozivom in prošnjam, ki jih je naslovila na socialne delavke, s katerimi se je v tem času sestala. Prejšnji četrtek je »seveda obupana, ker ji ni uspelo še videti svojega otroka«, kot je za Primorski dnevnik pojasnila odvetnica, šla pred vrtec, ki ga otrok obiskuje. Ko jo je ta videl, je stekel k njej, ona pa je z njim sedla v avto, v katerem je bila tudi starejša hčerka. Vzgojiteljice so o tem obvestile policijo, ki je voznico ustavila pri Portogruarju. V avtomobilu ni bilo triletnega sinčka, mater in hčerko so odpeljali na tržaško kvesturo. Dečka so kasneje našli pri maminih bratu v Lombardiji, kamor se je napotila tudi sama in kjer so se morali policisti in karabinjerji pošteno potruditi, da so prišli do njega, saj naj bi jim družina in prebivalci bloka skušali to preprečiti.

Mama, ki je ugrabila lastnega otroka, je povedala, da je bil deček neprimerno oblečen in prehlajen ter da je prosil, če ga lahko umijejo. Zaprosil naj bi tudi za čokolado in piškote, česar naj ne bi doma nikoli počel. Odvetnica de’ Manzano se je tržaškim policistom zahvalila za občutljivost, ki so jo izkazali v dolgih urah, ki sta jih mati in hči preživeli na kvesturi.

Kakšen bo sodni in siceršnji epilog zgodbe, ni znano. Ostaja pa vprašanje, zakaj v dveh mesecih ni bilo mogoče vzpostaviti stika med otrokom in družino. Neuradno smo izvedeli, da so v tovrstnih primerih tako dolgi roki prej pravilo kot izjema.