Tuljenje, pesnitev, ki je pretresla ameriško družbo

»Videl sem najboljše ume svoje generacije uničene od norosti, sestradane, histerične, gole, kako se ob zori vlačijo skozi črnske ulice, iščoč jezni fiks ...«

Tako se (v slovenskem prevodu Primoža Kuštrina) začenja Howl (Tuljenje), pesnitev ameriškega pesnika Allena Ginsberga. S svojimi 112 dolgimi verzi velja za pesniški manifest bitniške generacije. Jutri bo poteklo 70 let od njenega knjižnega rojstva: izšla je 1. novembra 1956 v pesniški zbirki Howl and Other Poems (Tuljenje in ostale pesmi) pri založbi City Light Books, ki jo je v San Franciscu vodil prijatelj Lawrence Ferlinghetti, in povzročila velik škandal z aretacijo založnika, obtoženega distribucije obscenih besedil.

Allen Ginsberg (3. junija je minilo 100 let od njegovega rojstva) je bil takrat star 29 let. Po rodu je bil iz New Yorka. Tam se je sredi štiridesetih let preteklega stoletja srečal s Kerouacom, Lucienom Carrom in Williamom Burroughsom, bodočimi predstavniki bitniške generacije. Izraz »generacija beat« je prvi uporabil Kerouac leta 1948 med pogovorom z novinarjem in pisateljem Johnom Clellonom Holmesom. Beseda »beat« je že krožila v newyorškem undergroundu. Označevala je pretepeno generacijo, potisnjeno na rob ameriških sanj in nestrpno do konformizma potrošniške družbe. Toda »beat« je tudi okrajšava za »beatitude« (blaženost), duhovno blaženost, iskano skozi budizem (Ginsberg se je v začetku petdesetih let pod vplivom Kerouaca približal budizmu), poezijo, seks, droge in mistične izkušnje. V ozadju je bil tudi ritem porajajočega se džezovskega bebopa Charlieja Parkerja in Theloniousa Monka, ki je - tako se je izkazalo prav v pesnitvi Tuljenje z dolgimi verzi, vrtoglavimi in brezkončnimi, kot so bili v enem samem dihu zaigrani Parkerjevi soli - vplival na ritem pisanja.

Za Ginsbergovo Tuljenje je bila domala odločilna preselitev z newyorške scene na ameriški Zahodni breg. V Kaliforniji je s prijatelji dobil nov humus za svoje ustvarjanje. Howl je bržda, če že ne umetniško najboljši, gotovo najbolj razpoznaven in medijsko najslavnejši vrh.

Prvemu literarnemu branju leta 1955 je sledila dopolnitev pesnitve. Dolgi verzi so njen metrični pečat. Slabi dve desetletji po izdaji (1974) je pesnik takole opisal, kaj je zanj poezija: » ...pisati poezijo, ki v resnici pomeni to, kar izreka, poezijo, katere pomen je istoveten z njeno obliko, katere ritem je istoveten s postavitvijo besed na papirju, in katere postavitev besed na papirju je istovetna s tem, kar hočeš povedati in kako hočeš to povedati, je bilo zame kot razodetje absolutne zdrave pameti v vsem mojem vesolju popolnega sranja ...«

Tuljenje je krvava kritika takratne Amerike.

Več v sobotnem Primorskem dnevniku.