»Tudi tukajšnji občutek pripadnosti mi prinaša mir«

Klepet s Chiaro Giampieretti je kot piš svežega zraku v zatohlo sobo. Njena odprtost, njeno svetovljanstvo, njen zunanji pogled na slovensko manjšino – ta pogled, ki postaja že skoraj insajderski ... Pogovor je potekal v sredo, v njeni šoli za angleški jezik sredi Opčin.

V koliko mestih ste že živeli?

Niti ne v veliko. Rojena sem v Trentu, preselila sem se v Trst zaradi študija, nato sem nekaj let živela v ZDA, in sicer v Greenwichu, v zvezni državi Connecticut.

Koliko let ste živeli v ZDA?

Vsega skupaj pet.

Ste ob povratku iz ZDA prišli takoj na Opčine?

Že pred odhodom v ZDA sem živela na Opčinah.

Pojasnite, prosim, te svoje selitve ...

Kot rečeno, sem se rodila v Trentu, nato sem študirala v Trstu na visoki šoli za tolmače in prevajalce, kjer sem diplomirala, a sem se takoj vrnila v Trento.

V Trstu vam ni bilo všeč?

Ne, Trst sem sovražila.

Kaj vas je po prvi neprijetni izkušnji s Trstom privedlo spet sem?

Skupina animatorjev za otroke v bolnišnici. V tej skupini je bilo več Opencev, italijanskih Opencev, po njihovi zaslugi sem začela spoznavati tudi lepe plati Trsta. Zato sem ostala in dobila priložnost za staž v podjetju Illycaffè.

Ste tam spoznali svojega moža?

Da. A začela sva hoditi skupaj šele po nekaj letih, leta 2009. Veste, kaj mi rekla Danijelova mama, ko sva se spoznali? Sprejmem te, a samo, ker nisi Tržačanka (se zasmeje).

V smislu – samo da nisi Italijanka iz Trsta?

Da.

Ste do začetka zveze z Danijelom vedeli, da v Trstu živijo Slovenci?

Zelo malo, skoraj nič. Slovensko skupnost sem globlje spoznala skoraj po naključju. Ko se je rodil Tommaso, leta 2014, sva z Danijelom že živela na Opčinah. Z vozičkom sem hodila gor in dol po vasi in spoznala Martino Bogatez in Mojco Mihalič, ki sta ravno tako imeli majhna otroka. Nato sem spoznala še Matejo Piccini, ki me je privedla v žensko košarkarsko ekipo pri Poletu. Poletovke so me čudovito sprejele.

Zdaj torej poznate Slovence v Italiji. Kaj bi rekli o nas?

O vas? Ali o nas?

Se že čutite del skupnosti?

Lani, prav ob pustu, se je nekaj spremenilo. Moji otroci obiskujejo mednarodno šolo in zato je njihov edini stik s slovensko manjšino košarkarska ekipa. Ta vez seveda ni bila dovolj, da bi se oni čutili pripadniki slovenske skupnosti, celo otepali so se je. Toda lani jih je prevzelo pustno vzdušje na Krasu. To je bila prelomnica. Zato se zdaj vse bolj čutim del skupnosti. Pravijo, da je slovenska skupnost zaprta, a mislim, da ni res.

Sami ste rekli, kako vas je, sicer v šali, sprejela Danijelova mama ...

Aj, res je. Ja, dogajalo se je, da so mi pravili »Italijanka«, tudi Danijelovi prijatelji so bili sprva do mene ... Ne bom rekla zaprti, ampak nekoliko prestrašeni. A predvsem s košarko sem se začela vključevati. Skupnost dojemam kot moč in ne kot neko omejitev. To moje prepričanje se verjetno opazi in zazna. Tako kot sem uživala v sosedskem duhu v ZDA, mi tudi ta tukajšnji občutek pripadnosti prinaša mir. Ko moram za kaj prositi, vem, da se lahko obrnem na krog prijateljic znotraj skupnosti.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.