Tudi Kočevje del zgodbe Alpskega kvinteta, ki praznuje 60 let

2 hours ago 20

Ko danes govorimo o narodnozabavni glasbi, je skoraj nemogoče mimo imena Alpski kvintet. Ansambel, ki v letu 2026 praznuje izjemnih 60 let delovanja, ni le glasbena skupina, temveč institucija, ki je soustvarjala zvočno podobo prostora od Alp do širne Evrope. Njihova zgodba pa ni le zgodba o uspehu, temveč o pogumu, odrekanju in ljudeh, ki so verjeli, da lahko iz majhnega kraja pride glasba, ki bo presegla meje.

Med njimi sta tudi dva, ki imata močne korenine na Kočevskem. Harmonikar Ciril Skebe prihaja iz Kočevja, prav tako vokalist Mihael Možina, ki danes živi v Ribnici. Tudi njuna pot je del širše zgodbe ansambla, ki je iz lokalnega okolja zrasel v mednarodni fenomen.

Začetki Alpskega kvinteta segajo v leto 1966, a še pred tem so fantje igrali predvsem za lastno veselje. Takrat ni bilo velikih načrtov, le glasba in želja po igranju. Kot mnogi glasbeniki tistega časa so se sprva preizkušali tudi v zabavni glasbi, a kmalu je postalo jasno, da jih vleče drugam – v smer, ki jo je tlakoval Slavko Avsenik.

S tem se je začela oblikovati tudi zasedba, ki je danes sinonim za t. i. oberkrainer zvok: harmonika, klarinet, trobenta, kitara in bariton. Ni šlo le za izbiro instrumentov, temveč za premišljeno ravnovesje med melodijo, ritmom in harmonijo, ki je ustvarilo značilen, poln zvok.

A prava prelomnica je prišla, ko so sprejeli odločitev, ki si jo danes težko predstavljamo. Pustili so službe in odšli v tujino. Najprej v Francijo, nato v Švico, kjer so igrali po lokalih, namenjenih prav tej glasbi. Tam so se kalili, večere za večerom, pred občinstvom, ki ni prizanašalo.

Njihova glasba je hitro našla pot do poslušalcev v Avstriji, Nemčiji in Švici, kjer je alpski zvok že imel svoje občinstvo. Ključno vlogo pri preboju je odigral menedžer Hans Unterhuber, ki je ansambel popeljal na večje odre, v radijske programe in na turneje.

Koncerti so bili pogosto del večjih glasbenih večerov, kjer so si oder delili z zbori, godbami in drugimi zasedbami. Alpski kvintet je imel na voljo le dvajset minut. Dvajset minut, da prepriča. In to jim je uspevalo znova in znova.

Ob tem so igrali povsod: na koncertih, veselicah, plesih. Ni bilo bližnjic. Bile so dolge vožnje, utrujenost, odsotnost od doma. A tudi trenutki, ki jih ne pozabiš. Med njimi prvi zlati album in polne dvorane, kjer so ljudje peli z njimi.

Glasba kot skupni jezik

Ena od posebnosti Alpskega kvinteta je bil njihov zvok. Bariton, ki je nadomeščal bobne, je glasbi dajal drugačen ritem, bolj mehak, a hkrati poln.

Večino glasbe so ustvarjali sami. Najprej melodija, nato besedilo. Proces, ki ni dopuščal površnosti. V času, ko so o predvajanju na radiu odločale komisije, je bila kakovost edina vstopnica do poslušalcev.

Pomemben korak je bil tudi prihod vokalov. Najprej ženski glas, nato moški. Pesem je dobila zgodbo, občutek, dodatno dimenzijo. In prav to je glasbo približalo ljudem.

Šestdeset let neprekinjenega delovanja ni naključje. V ozadju sta disciplina in odnos do glasbe, ki presega hobi. Glasba je bila poklic. To je pomenilo red, točnost, pripravljenost.

A nič manj pomembno ni bilo medsebojno razumevanje. Dolge poti, skupni odri, nešteto ur skupaj. Nesoglasja so bila neizogibna, a ključ je bil v tem, da so jih znali razrešiti. Da so znali stopiti korak nazaj in postaviti skupni cilj pred osebnega.

https://www.youtube.com/watch?v=bA-PMG–JrI&list=RDbA-PMG–JrI&start_radio=1

Čas se spreminja, glasba ostaja

Če so včasih vadili po posluhu, z danes skoraj nepredstavljivo mero potrpežljivosti, imajo mladi danes na voljo vse: note, posnetke, šole. A nekaj ostaja enako. Občutek za glasbo. Poslušanje drug drugega. To, kar se ne da zapisati.

Alpski kvintet nikoli ni želel obstati na mestu. Sodelovali so z različnimi zasedbami, iskali nove zvoke, a hkrati ohranjali identiteto. Prav v tem ravnotežju med tradicijo in razvojem je skrivnost njihove dolge poti.

Ob 60-letnici pripravljajo večdnevno praznovanje, ki se bo začelo na Bledu in nadaljevalo z Alpskim večerom ter koncerti. Poseben poudarek bo tudi na filmu o ansamblu, ki bo razkril zgodbe iz zakulisja.

A če vprašate njih, kaj je največja zapuščina, odgovor ni presenetljiv. To so pesmi. Posnetki, ki ostanejo. Ki jih ljudje pojejo, poslušajo, prenašajo naprej.