»Tudi če sem se morala včasih čemu odrekati, bi vse ponovila«

Iz torkove priloge Šport plus.

Martina Gantar je na košarkarski poti zbrala nastope za Polet, Ginnastico Triestino, Tržič, Palmanovo in tržaško Omo. Kot mladinka je tudi oblekla dres italijanske reprezentance.

Kako se spominjate začetkov?

Najprej sem kotalkala, pri osmih letih pa sem sledila prijateljem in šla h košarki. Poleg prijateljic Mateje in Veronike je bilo tam še pol razreda. Spominjam se kempov, zabavnih iger na treningih, trenerja Andreja Vremca, turnirja v Ljubljani ...

Kdaj ste odigrali zadnjo uradno tekmo?

Spomladi leta 2019, ko sem igrala pri Omi v B-ligi.

Če bi potovali nazaj v čas, bi spet izbrali košarko?

Ja.

Kateri je bil vaš največji uspeh?

Več jih je. Gotovo nastop v A-ligi, kar so bile moje sanje. Spominjam se novega leta na Bledu, in čeprav smo plesali celo noč, sem samo čakala, da grem domov se spočit, ker me je 2. ali 3. januarja čakal krstni nastop. Na igrišče sem stopila že v prvi četrtini, bila sem presrečna, spomnim se tudi prekrška in prostih metov. Velik dosežek so tudi nastop z reprezentanco, drugo mesto v Italiji s poletovkami in tudi visoke uvrstitve z Ginnastico.

Ste radi trenirali?

Zadnja leta morda malo manj, ker me je vse bolelo, a na splošno sem rada hodila na treninge, tudi če sem se kdaj morala odpovedati kakšnim prijetnim najstniškim zadevam, na primer pizzi ali kinu s sošolci. Bi pa vse ponovila.

Najljubše soigralke?

Z Alice Policastro in Giulio Furlan sem odigrala največ sezon. Smo pa generacija 1986-1987 bile lepa skupina prijateljic, bile smo mlade, igrale v A-ligi ... Na srečo se še srečujemo.

Najljubši trener?

Paolo Ravalico, ker je bil tudi pedagog in trener v letih, ki so bila najbolj uspešna. Mi je pa vsak trener nekaj pustil, gotovo ne bom pozabila Andreja Vremca.

Anekdota iz košarkarskih let?

Ko se srečamo, zmeraj obujamo ta skeč ... Stara sem bila 16 let, vračale smo se iz Ivree. Ob petih zjutraj smo se ustavile na počivališču v Gonarsu. Avtobus je potem šel brez mene, ki sem šla zadnja lulat. Zato me še danes imenujejo Gonars. Trener Paolo Ravalico ni verjel, da me ni na avtobusu, bil je naveličan teh 16-, 17-letnic, ki se delajo, da me ni. Verjel je šele, ko je edina starejša igralka, Debora Delbello, vstala in rekla: »No, la picia no xe.« (Ne, ta male ni.) Voznik ni hotel nazaj, prišel me je iskat trener, ki je naslednji dan poklical k nam domov, da bi se opravičil. Moj oče pa mu je rekel, da sem jaz m...

Kje živite in s čim se ukvarjate?

Živim na Opčinah, kjer sem vedno živela, in poučujem na višji srednji šoli.

Kako skrbite za svoje telo?

Pri Burji sem dobila super fante, ki mi pomagajo, da se vrnem v formo. Drugače rada kolesarim in se ukvarjam z jogo. Tečem pa tudi za traktorji sina Jana.