Trmino poletno branje: Morska deklica

Objavljamo prvo poletno kratko zgodbo. Če želite, da tudi vašo, jo pošljite na info@trma.si

Morska deklica

Vsako poletje sem na istem mestu. Nad mano pinije z darilom poletne sence, pred mano kot suhozid narejena ograja in spodaj velika skala in ob njej zalivček s prodnato plažo. Kar kičasta kulisa in sonce, ki nažiga najprej bele, potem rdeče in kasneje celo bakrena telesa. Sam sem za dopoldansko kavo vedno izbral senco na terasi malega bifeja z nekaj mizami. Skoraj sem se naslonil na ograjo, zmes betona in kamna, in opazoval dogajanje spodaj s prizanesljivostjo do sužnjev poletnih mesecev. Svojo podrejenost in odvisnost so mamice kazale z nameščanjem brisač, ležalnikov in senčnikov, očetje pa s pogledi, polnimi upanja.

Kradoma so namreč gledali gor, nekaj metrov više kjer sem kraljeval v senci in zdelo se mi je, da vidim sline v kotičkih ust. Oni so pač slutili hladno pivo na terasi, a ni bilo dano vsakomur in vedno. Ko so morali mazati tista ostudna olja in druge pomade po telesih svojih boljših polovic, so se mi še bolj smilili. Priznam pa svoj greh. Ta je bil zavit v najmanjše bele kopalke kar sem jih kdaj videl. Ko se je prvič prizibala po utrjeni poti izza ovinka, sem bil oropan užitka: izbrala je drugo stran velike skale in zopet sem si lahko rekel le, da kdor nima sreče pri ženskah, jo ima pri kartah. Obstajamo tudi taki, ki je nimamo nikjer. Toda že drugi dan je pristala tu, pod mano, na moji strani. No, vsakdo s terase bi med žuljenjem piva ali srebanjem res nagravžno slabe kave lahko trdil enako. A jaz sem si jo lastil brez sence dvoma in obotavljanja. Moja je. No, vsaj tiste ure, ko je zleknila svoje popolno telo pod mano in sem imel samo eno nalogo: ne zamuditi obrata, ko se je s hrbta prestavila na trebuh in sem tako dobil popolno sliko. Dolge, pregrešno dolge noge so oklepale beli trikotniček bikinija kadar se je sončila na hrbtu in kasneje je bila na potezi krpica, ki naj bi prikrila čvrsto ozadje konca hrbta. Res je bilo vroče, a v meni je kipelo in vrelo, ko je pogled zataval še višje in sem od poletne bolečine ob videnem lahko le zavzdihnil in se uprl ob trdo ograjo, da me ne bi kar odneslo dol, na prod, k njej. Vranje črne lase je pustila prosto padati v valovih po telesu kot pahljačo, očala so skrivala oči. Domišljal sem si, da so modre, ker sodijo k morju ob njej in zasanjanosti, ki pa je bila pač moja. Skladnost njenih gibov, skrbno naličeni nohti (rdeča barva, da je vse še bolj odstopalo od okolja…) in ležerne kretnje – vse je bilo samo še nadgradnja popolnosti. Ko je zaplavala v malem zalivčku, sem morje začutil tudi sam in zdelo se mi je, da sva skupaj tam, da se smehljava in klepetava, da greva potem na kavo in ji dvorim duhovito, a samozavestno in neubranljivo.

Nikoli ni spremenila svojega rituala, niti ure prihoda in odhoda malo pred najhujšo pripeko. Seveda sem se jaz že pravočasno potuhnil pod veje pinij na robu terase, pravočasno naročil kavo, da me ni stari natakar motil s svojimi duhovitostmi kot se mu je sicer redno pripetilo. Potem pa se je enkrat zgodilo nekaj, kar me še zdaj vznemirja in sam sebi ne znam pojasniti ne povoda, ne vzroka, ne poteka vsega skupaj. Bil je posebno vroč dan in moj pogled je bil kot vsakokrat prilepljen nanjo in tudi na visoko skalo nad zalivčkom kamor se je vzpenjala mularija in potem skakala v vodo. Nenadoma je namreč vstala in z gracioznostjo monaške princese stopila proti tistih nekaj stopnicam, ki so vklesane v pobočje. Še preden sem lahko pripravil taktiko najinega srečanja in pogasil vznemirjenje, je že bila na terasi. Obrnil sem se k njej, ves drgetav in zmeden in poln nekega upanja in pričakovanja in sanj in predstav in…Pogledala je proti meni in komaj zaznavno ukrivila ustnice v nasmešek. Otrpnil sem, še zdaj ne vem ali sem nekaj nasmehu podobnega zmogel sam, vem pa za svoj odziv, ki me spremljal do konca dni in še potem na drugem svetu kjer bom spet…no, saj ni važno! Zgrabil sem kolesi invalidskega vozička z veščim gibom in že sem bil obrnjen proti plaži in zalivčku in skali.

Ona je za mano odšla nekaj s terase, jaz pa sem pogledal svoje mrtve noge in čar je minil: ni bilo več nobenega upanja, ni bilo več nje, le moja samota v senci je ostala. So se sanje vrnile? Ne. Otopel sem kot takrat, ko sem se s te skale pod mano pognal v morje in zadel z glavo v skalo. Edinkrat. Prej sem skočil vsake počitnice ob morju sto in stokrat tako kot je bilo prav. Le enkrat ne.

Buljil sem še vedno dol na plažo in za trenutek sem morda občutil, da sem spet na nogah, da lezem na skalo in se potem elegantno vržem v morje. Morda pa je bil to samo privid kajti ob pogledu na uro sem počasi odrinil voziček in se odpeljal s terase proti zdravilišču. Precej časa je minilo od takrat, a ne zmorem več v senco pod pinije. Ne vem, ali je še kdaj prišla na plažo in celo v možgane vtisnjena podoba počasi bledi. Dan je dnevu enak, skala je zagotovo tam kjer je bila. Da me vedno znova spomni in opomni. Ona pa je enkrat zagotovo odšla in tudi del poletja in mene z njo….

Jernej Davčar