Trio, adijo!

Urška Klakočar Zupančič je zadnja štiri leta pokazala, kakšen ali kakšna naj ne bi bil ali bila predsednik oziroma predsednica Državnega zbora Republike Slovenije. Dvigovanje krila pred poslanci, ples pred častno četo slovenske vojske, nujne seje, komunikacija z opozicijskimi poslanci, kot da so njeni učenci ona pa njihova »tovarišica«, izredne seje in podobno res ni nekaj, kar bi pričakovali od nekoga, ki vodi Državni zbor. Da ne omenjam kakšnega njenega medijske nastopa, kjer je sogovornike označevala z neprimernimi besedami.

Zato sem na nek način vesel, da tokrat ni bila ponovno izvoljena za poslanko, verjetno tudi za ministrico ne bo v morebitni levi vladi in se bo lahko v naslednjih letih ukvarjala s pisanjem knjig. To pa ji gre res dobro, predvsem njena knjižna uspešnica Gretin greh ponuja zanimivo branje. Seveda pa upam, da se ne bo začela ukvarjati s petjem, ker posluha za to nima, kar nam je tudi kdaj v času njenega mandata nazorno prikazala.

Morebiti pa že ta petek (pišem v sredo) dobimo na mesto predsednika Državnega zbora nekdanjega ministra in izkušenega poslanca Janeza Ciglerja Kralja, za katerega verjamem, če ga bodo izvolili, bo to najpomembnejšo institucijo, hram demokracije, spet postavil na pravo mesto.

Če bo do tega prišlo, potem se zna zgoditi, da se počasi poslovimo še od Roberta Goloba, ki je tako kot predsednica Državnega zbora v zadnjih štirih letih nazorno pokazal, kako se slovenske vlade ne vodi. Ne le, da je svoje odločitve spreminjal iz ure v ure, da je vsepovprek obljubljal, pa le malo obljub uresničil, marsikdaj se je zapletal tudi v laži. Še vedno denimo zanika, da bi kadarkoli dejal, da je treba s policije ali z javne RTV očistiti »janšiste«, čeprav vsi vemo, da je to večkrat izjavil in je tudi posneto. Za nameček pa je svoje ministrske kolege in kolegice dobesedno metal čez ramo, kot sam rad reče. Zato ne čudi, da so bili v njegovem mandatu pripravljeni sprejeti ministrsko funkcijo le redki strokovnjaki, ki bi vedeli, kako se vodi nek resor, ampak so na to pristali le tisti, ki »nimajo pojma«, če se izrazim po zasavsko,

Kakorkoli že, upam, da ga izvoljeni poslanci postavijo v opozicijske klopi, kjer se bo morda prekalil v pravega politika. Čeravno močno dvomim, da je človek, ki sebe kuje v nebo, pripravljen štiri leta presedeti v opoziciji. Verjetno tudi zato ne, ker to ne bo všeč njegovi Tini, njemu pa še manj. Meni bi pa kar bilo, če sem pošten.

Je pa res, da se lahko njegova zgodba na mestu predsednika vlade še ponovi. Pri nas se nikoli ne ve. Saj je bil denimo tudi Marjan Šarec predsednik vlade. A če se to zgodi, ubogi mi!

Aha, nekaj ne gre skupaj. V naslovu sem zapisal Trio, adijo, govoril oziroma pisal pa sem le o dveh. Srčno upam, da se po lokalnih volitvah poslovi tudi ljubljanski šerif. Mimogrede, tole je že stopetdeseta kolumna, ki sem jo napisal za Slovenca. Pa še kakšno bom.

The post Trio, adijo! appeared first on Slovenec.