.jpg)
1 hour ago
18
ARTICLE AD
Nekoč so se otroci igrali zunaj. Ulice, dvorišča in šolska igrišča so bila polna smeha, klicev in tekmovanja. Igra ni zahtevala telefonov, zaslonov ali zapletenih pravil. Potrebovali so le kredo, gumico ali staro palico. Danes pa so mnoge od teh iger izginile skoraj tako tiho, kot so nekoč odmevale po ulicah. Med njimi so tri, ki jih znajo igrati le še starejši – ristanc, gumitvist in zemljo krast. Igre, ki so nekoč združevale otroke iz vseh delov Slovenije, danes postajajo spomin.
Otroštvo brez ekranov
Otroštvo pred nekaj desetletji je bilo preprosto in svobodno. Otroci so popoldneve preživljali zunaj, dokler ni postalo temno, in domov so jih klicali zvonovi ali vonj po večerji. Ni bilo socialnih omrežij, a povezanost je bila močnejša kot kadarkoli. Igra je bila vsakodnevna pustolovščina in priložnost, da so se učili spretnosti, vztrajnosti in prijateljstva.
Zdaj, ko so ulice tišje, se te igre vračajo le v spominu tistih, ki so jih igrali z resnim tekmovalnim duhom. Za mnoge današnje otroke je ristanc le nenavadna risba na tleh, gumitvist nerazumljiv skok med dvema elastikama, zemljo krast pa nekaj, kar bi lahko bilo računalniška igra. A v resnici so bile te igre pomemben del otroške kulture.
RistancRistanc – kralj dvorišč
Ristanc je bil skoraj v vsaki ulici. Potrebovali so le kredo, kamenček in nekaj prostora. Pravila so bila jasna, a so se razlikovala od kraja do kraja. Igralno polje so narisali na tla – pogosto deset polj, povezanih v različno obliko, najpogosteje v obliki rakete.
Kako se igra?
Vsak igralec je imel svoj kamenček, ki ga je vrgel v prvo polje. Nato je moral skočiti skozi vsa polja na eni nogi, razen v tistem, kjer je bil kamenček. Na koncu je pobral kamen in se vrnil po isti poti. Nato je kamenček vrgel v naslednje polje. Igra se je nadaljevala, dokler ni igralec uspešno prešel vseh deset polj.
Če je kamen pristal na črti ali je igralec izgubil ravnotežje, je bil na vrsti naslednji. Kdor je prvi zaključil vseh deset krogov, je postal zmagovalec.
Zakaj je bila igra posebna?
Ristanc ni bil le igra gibanja, bil je vaja v natančnosti, ravnotežju in potrpežljivosti. Vsak skok je zahteval koncentracijo, a tudi lahkotnost. Na tleh, polnih risb iz krede, se je kazala ustvarjalnost otrok.
“Kredo smo včasih našli kar na ulici. Če je zmanjkalo, smo jo naredili iz opeke,” se spominja ena izmed nekdanjih igralcev.
Ristanc je bil svet otroške iznajdljivosti. V eni uri so otroci narisali celo mesto in tekmovali, kdo bo skočil bolj natančno. Danes je tak prizor redek.
Gumitvist – ples natančnosti in domišljije
Gumitvist je bila igra za dekleta, čeprav so se ji pogosto pridružili tudi fantje. Potrebovali so le dolgo gumico, pogosto sestavljeno iz več kosov, ki so jih zavezali skupaj. Dve osebi sta gumico napeli okoli nog, tretja pa je skakala po določenih vzorcih.
Pravila igre
Osnovni položaji gumice so bili: pri gležnjih, kolenih, stegnih in pasu. Igralec je moral izvesti zaporedje skokov brez napak. Vzorec se je pogosto razlikoval – od enostavnega “notri-zunaj” do zapletenih kombinacij s križanjem nog. Ko je igralec uspešno opravil vse stopnje, se je gumica dvignila višje.
Če je igralec naredil napako, je bil na vrsti naslednji. Vsaka skupina otrok je imela svoje zaporedje gibov, pogosto pospremljeno s petjem ali rimami.
Zakaj je bil gumitvist nekaj posebnega?
Ta igra je združevala gibanje in ritem. Bilo je nekaj v tistem lahkotnem odskakovanju, kar je otroke naučilo usklajenosti, ravnotežja in vztrajnosti. Gumitvist ni bil le fizična igra, bil je skoraj ples.
“Če nisi znal gumitvista, nisi bil pravi del ekipe,” se z nasmehom spominjajo mnoge nekdanje igralke.
Vsaka skupina je imela svoje različice, in prav v tem je bil čar – pravila so bila živa, spreminjala so se in rasla skupaj z igralci.
Zemljo krast – bitka za ozemlje
Med vsemi igrami je bila zemljo krast tista igra, ki je zahtevala največ domišljije. Potrebovali so le palico ali nožek in nekaj zemlje. Na tleh so narisali velik krog, ki so ga razdelili na enake dele – vsak igralec je dobil svojo “državo”.
Pravila igre
Cilj je bil preprosto – osvojiti čim več zemlje. Igralec je vrgel nož v sosednji del kroga. Če se je nož zapičil pravilno in ni padel, je tisti del zemlje pripadel njemu. Nato je moral s palico ali nogo potegniti novo mejo in s tem razširiti svoje ozemlje.
Če je igralec zgrešil ali se nož ni zapičil, je bil na vrsti naslednji. Igra je zahtevala natančnost, spretnost in občutek za ravnotežje. Po nekaj krogih so nastajali zapleteni zemljevidi, kjer so se meje premikale kot v resničnem svetu.
Vloga igre danes
Zemljo krast je bila več kot le otroška igra. Bila je vaja v strategiji, domišljiji in pogumu. Danes bi jo mnogi označili za nevarno, saj so otroci pogosto uporabljali prave nožke, a prav v tem je bilo nekaj simbolnega – zaupanje med otroki in občutek odgovornosti.
Za starejše je ta igra ostala simbol svobode, tistega občutka, da si nekaj ustvaril z lastnimi rokami in pogumom.
Zakaj so te igre izginile?
S prihodom tehnologije se je svet iger preselil na zaslone. Otroci danes tekmujejo v digitalnih svetovih, ne pa na igriščih. Igranje zunaj je postalo redkost. Starši so bolj zaščitniški, ulice bolj prometne, dnevi bolj natrpani.
Ristanc, gumitvist in zemljo krast niso izginile zato, ker bi postale dolgočasne, ampak zato, ker so izgubile prostor. Mesta so drugačna, dvorišča manjša, asfalt zamenjuje zelenico. In kljub temu so te igre del kolektivnega spomina – spomin na čas, ko je bil otroški smeh najlepši zvok poletnega popoldneva.
Učenje za prihodnje generacije
V nekaterih šolah in vrtcih učitelji te igre ponovno uvajajo, da bi otroci spoznali, kako preprosto in veselo je bilo igrati brez naprav. Otroci, ki prvič primejo kredo ali gumico, se hitro navdušijo. Ristanc postane izziv, gumitvist smeh, zemljo krast pa pustolovščina.
Pomembno je, da te igre ne ostanejo le del spomina starejših. So del slovenske otroške kulture, ki jo je vredno ohraniti.
“V teh igrah je nekaj pristnega. Naučijo sodelovanja, gibanja, spoštovanja pravil in prijateljstva,” pravijo pedagogi.
Igra je del identitete
Igre, kot so ristanc, gumitvist in zemljo krast, niso bile le način preživljanja časa. Bile so del kulture, skupnosti in otroštva. Naučile so otroke, da je veselje v gibanju, ne v tekmovanju, in da so pravila pomembna le, če jih vsi spoštujejo.
Čeprav so jih danes skoraj zamenjale videoigre in aplikacije, ostajajo v spominu kot nekaj, kar je dalo občutek povezanosti. Vsaka kreda na tleh, vsaka gumica, ki je poskakovala med nogami, in vsaka črta, ki je delila “države”, je bila del zgodbe o prijateljstvu in igri.
Morda bodo nekoč spet slišati tisti glasovi, ki so odmevali med bloki in dvorišči. Morda bodo otroci znova risali ristanc in se ob tem naučili, da prava zabava ne potrebuje ekrana. Potrebuje le malo domišljije, nekaj prostora in nasmeh.
Objava Tri igre, ki jih danes znajo samo še starejši se je pojavila na Vse za moj dan.
English (US)