»Tramvaj je kot kolo – ko se ga enkrat naučiš voziti, ne pozabiš«

Čez dan voznik, zvečer zborovodja. David Žerjal, ki je pred nekaj leti prestopil prag petdesetih, je na vprašanja o svojem dvojnem poslanstvu odgovarjal sredi prejšnjega tedna, na dan, ko se je polegel val sneženja.

Kaj je lažje upravljati, tramvaj, avtobus ali pevski zbor?

Tramvaj ima svojo traso. Ni stresa zaradi stika z drugimi ljudmi oziroma vozniki. Ko pa voziš avtobus, si sredi ljudi.

In ko vodiš zbor?

Ha, tam si tudi v direktnem stiku z ljudmi. Paziti moraš na besede, nikogar ne smeš užaliti ... Delikatno.

Kaj ste sanjali kot otrok, da boste šofer ali zborovodja?

Konkretno – nisem imel takih sanj. V glasbeni svet sem prišel že kot otrok, bil sem vpeljan.

Od koga?

Od staršev. Mama je bila profesorica harmonike na Glasbeni matici. Začel sem z violino, obvezno sem se učil igrati še klavir, in po treh letih sem s klavirja prešel na harmoniko, glede na to da je bila pač doma. Zaključil sem študij obeh inštrumentov in medtem začel sodelovati z osnovno šolo v Ricmanjih. Spremljal sem šolski zborček, nekaj malega sem tudi dirigiral. Nato me je župnik v Bazovici vprašal, ali bi vodil otroški zborček. To je bilo leta 1991 ali 1992. Takrat se je začelo.

Kako ste pa postali voznik avtobusa?

Čisto slučajno.

Kot otrok niti za trenutek niste sanjali o tem?

Ne.

Niste se igrali na šoferja?

Vse druge stvari smo počeli kot otroci. Ni bilo vseh teh medijev kot danes, še dobro, da je kdo imel televizor na barve. Igrali smo se zunaj, kar je bilo povsem normalno, saj ni bilo drugega ob tem, da sem se veliko ukvarjal z glasbo.

Kako ste potem postali voznik?

Tast je delal na železnici, bil je vodja vlaka. Takrat so se pogosto peljali z Opčin v Trst, in ker so plačevali taksije, se je zdelo, da se bodo začeli posluževati poklicnih šoferjev. Tast mi je svetoval, naj se grem pozanimat, in ko sem na avtošoli začel postopek za pridobitev potrdila o poklicni kvalifikaciji, so me vprašali, zakaj ne bi opravil še izpita za višjo kategorijo vozniškega dovoljenja.

Kako ste nato prišli za krmilnik openskega tramvaja?

Vozniki tramvaja se vsakih nekaj let zamenjajo, saj se nekateri upokojijo, nekateri se naveličajo, vrnejo se na avtobuse. Zato imamo vsakih nekaj let interne razpise in jaz sem se prijavil, opravil izpit ...

Zakaj vas je mikal tramvaj?

Želel sem si spremembe. Nisem želel biti samo na cesti.

Februarja lani je po skoraj desetih letih tramvaj spet začel voziti ...

Da, po devetih letih in pol.

Kakšne pa so razmere v zborovstvu?

Za petje je vedno manj zanimanja, pevci se težko dobijo.

Zakaj je po vašem dobro, da se zborovstvo ohrani?

Z zborovstvom se prenaša kultura, za nas to pomeni, da se prenaša slovenska kultura. Petje v zboru pomeni tudi druženje. Novonastali Mešani zbor Tabor ima prav ta moto, da se pevci družijo, ker se počutijo dobro in se sprostijo. S petjem se vedno naučiš kaj novega, imaš nastope, obiščeš razne kraje, spoznaš različne žanre ... Z zborom lahko izvajaš klasično štiriglasno petje, a še cel kup drugega, tudi pop in rock skladbe, prirejene za zborovske zasedbe.

Kdaj mislite, da boste nehali z vodenjem zborov?

Zakaj bi moral? Ko ti uspe narediti nekaj lepega, je to veliko zadoščenje – zame in za pevce.

Za konec: težave z zbori so hujše kot tiste, ki pestijo tramvaj?

Tramvaj popraviš, pri zborih pa je problem volja, ki je ni.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.