Tragična zgodba Noelie Castillo: Kako je sistem uničil mlado življenje in ji na koncu ponudil samo smrt

Srce parajoča zgodba 25-letne Noelie Castillo Ramos je pretresla Španijo in ves svet. Mlada ženska, ki je preživela grozljivo skupinsko posilstvo, hude duševne travme in poskus samomora, ki jo je pustil paraplegično, je v četrtek zvečer umrla z evtanazijo.

Oblekla je svojo najlepšo obleko, se naličila in odšla lepa – tako, kot si je želela. A za tem “dostojanstvenim” odhodom se skriva globoka tragedija propadle družine, neuspešnega socialnega sistema in države, ki je raje ubila, kot pa resnično pomagala.

Noelia je odraščala v burnem okolju. Starša sta se ločila, izgubila sta dom, oče je pil, mama pa se je borila z lastnimi težavami. Kot otrok je z babico preživljala srečne poletne dni na sejmih in večerjah na prostem. A veselje je hitro izginilo. S sestro sta končali v sistemu socialnega varstva, selili sta se po centrih za mladoletnike od 13. leta dalje. Tam je bila izpostavljena nestabilnosti, temi in praznini.

Že v zgodnjih dvajsetih letih je imela več poskusov samomora – s tabletami, samopoškodovanjem in celo pitjem strupenega čistila. Diagnosticirali so ji mejno osebnostno motnjo, obsesivno-kompulzivno motnjo s paranojo in samomorilne misli. Partner jo je spolno napadel, ko je spala pod tabletami za spanje. Nato še dva moška v lokalu, poroča Dailymail.

Prelomnica se je zgodila oktobra 2022, ko je bila stara 21 let. V nočnem klubu ali zabaviščnem centru so jo skupinsko posilili trije moški. Nekaj dni kasneje je splezala na peto nadstropje stavbe in skočila. Preživela je, a padec ji je povzročil hudo poškodbo hrbtenjače. Ostala je paralizirana od pasu navzdol, prikovana na invalidski voziček, z nevropatsko bolečino, inkontinenco in potrebo po katetru vsakih šest ur. Dodelili so ji 74-odstotno invalidnost.

Foto: zajem zaslona

“Ne ljubi se mi nič početi: ne hoditi ven, ne jesti. Spati mi je zelo težko in imam bolečine v hrbtu in nogah,” je povedala v enem zadnjih intervjujev.

Aprila 2024 je zaprosila za evtanazijo po španski zakonodaji iz leta 2021, ki dovoljuje pomoč pri smrti pri “resni in neozdravljivi bolezni” ali “kroničnem onesposabljajočem stanju”. Katalonska komisija je prošnjo julija odobrila. A tu se je začela grenka pravna bitka, ki je trajala več kot leto in pol.

Njen oče Geronimo Castillo, podprt s konservativno katoliško skupino Christian Lawyers, je vložil vrsto pritožb. Trdil je, da duševno zdravje hčerke vpliva na njeno sposobnost svobodne odločitve, da njeno stanje ne izpolnjuje meril za neznosno trpljenje in da mora država ščititi ranljive, zlasti mlade z duševnimi težavami. Snemal je videoposnetke, na katerih se je Noelia po poškodbi znova učila hoditi z berglami, ter jo spodbujal. Noelia je očeta obtožila, da ni spoštoval njene odločitve.

Foto: zajem zaslona

Mama Yolanda je bila raztrgana: “Ne strinjam se, ampak vedno bom ob njej. Molila sem, da se bo morda premislila … ampak če noče živeti, kaj lahko storim? Na koncu je nek sodnik odločil o življenju mojega otroka.” Primer je šel skozi vsa sodišča – od Barcelone, prek Višjega sodišča Katalonije, vrhovnega sodišča, ustavnega sodišča pa do Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Sodišče je 24. marca 2026 zavrnilo zadnjo zahtevo za ustavitev in odstranilo zadnjo oviro.

Noelia je v zadnjem intervjuju dejala: “Končno sem to dosegla. Zdaj bomo videli, ali bom lahko končno počivala, ker ne zdržim več te družine, bolečine, vsega, kar me muči iz preteklosti. Ne želim biti zgled nikomur, to je preprosto moje življenje.” V četrtek zvečer, 26. marca 2026, so ji v negovalnem domu blizu Barcelone intravenozno aplicirali tri zdravila. V manj kot 20 minutah je njeno srce prenehalo biti. Umrla je sama s zdravnikom, brez družine – tako, kot je želela.

Ljudje so na ulici polagali vence in sveče (foto: zajem zaslona

Ta primer je v Španiji sprožil burne razprave. Konservativci in katoliška cerkev govorijo o “socialnem porazu” in “kolektivnem neuspehu”: država je mlado žensko, ki je bila večkrat izdana – najprej v družini, nato v sistemu socialne oskrbe, kjer naj bi bila varna, pa je bila posiljena, in nazadnje v zdravstvenem sistemu – namesto da bi ji ponudila resnično podporo, terapijo in človeško toplino, raje omogočila smrt.

Noelia ni bila le “primer evtanazije”. Bila je mlado dekle, katerega življenje je bilo zaznamovano z zapuščenostjo, nasiljem in bolečino. Sistem, ki jo je moral zaščititi, jo je na koncu “rešil” tako, da jo je pustil umreti. Njena smrt ni samo osebna tragedija. Je opozorilo: kaj se zgodi, ko družba namesto življenja in zdravljenja izbere lahkotno pot do smrti – še posebej pri mladih, ranljivih in duševno ranjenih ljudeh.

T. B.