To pa je čisti bullshit!

2 hours ago 26

Ta stavek sem slišal večkrat, kot si mislim, da ga zaslužim. Vedno v enakem trenutku — takrat, ko sem mesece vlagal v to, da bi razumel nekaj, česar prej nisem videl, in sem to končno povedal na glas.

Ukvarjam se s stvarmi, ki so pogosto na robu — epistemologija, informacijska varnost, mehanizmi, po katerih delujemo ljudje. In priznam: nekatere ideje, na katere naletim, se sprva zdijo nore tudi meni.

Ampak sem opazil zakonitost, ki jo je težko prezreti: vse prebojne ideje, tik preden jih kdo prizna kot prebojne, izgledajo popolne bedarije.

(In če pomislim, ima to celo smisel. Če bi mi bilo od začetka jasno, ne more biti prebojno — kvečjemu manjša, ‘neboleča’ sprememba. Prebojno je lahko samo tisto, kar normalno obrne na glavo in zveni noro, nerazumljivo, nelogično. Drugače ne bi bilo vredno tega imena.)

Razlog je preprost. Prebojne ideje niso majhni odmiki in ne predstavljajo inkrementalnih sprememb — gre za hude odmike od tega, kar poznamo. In prav zato jih naš ‘mentalni imunski sistem’ zavrača: predstavljajo nam neznano, torej nevarno.

Um ni zgrajen za to, da bi prepoznaval resnico. Zgrajen je za to, da nas obvaruje pred nepoznanim. In ideja, ki normalno obrne na glavo, je po definiciji nevarna.

Pred kratkim sem dobil odziv in razmišljanje prijateljice o mojih člankih ter tuhtal, na kake nore stvari včasih naletimo. Smo nori? Mogoče — normalni ziher ne (hvala bogu).

Ob tem sem se spomnil na nekaj, česar se pogosto ne zavedamo: vsa odstopanja od ustaljenega — vse, ob čemer nas um opozori, da gre za nekaj čudnega, neznanega — nam hkrati ponujajo največ prostora za rast. Prav tam, kjer se počutimo najmanj domače.

In ko svoj um na to natreniramo (oziroma ga odtreniramo od ustaljenega), si dejansko odpremo prostor za pravo rast — ne tisto kozmetično.

Ko se v izzive porinemo namerno — ne zato, ker moramo, ampak zato, da jih premagamo — iščemo nove rešitve in si bogatimo pas z orodjem, o katerem sem že pisal (tule).

In tu se zgodi nekaj, kar na začetku ni očitno: začnemo z majhnimi izzivi. Potem obvladamo vse večje. In na koncu… — smo nerazumljeni. Ker se vse bolj oddaljujemo od normale, od tistega, kar drugi, ki ne rastejo (vsaj ne toliko), preprosto ne morejo dojeti.

Spomnim se reka, ki se pripisuje Schopenhauerju: najprej se vam zasmehujejo, potem vas napadejo, na koncu pa to, kar ste trdili, sprejmejo kot samoumevno. Vmesne stopnje pogosto pozabimo — tisti “bullshit” je namreč šele druga postaja, ne zadnja.

Druga prijateljica mi je nekoč rekla nekaj, kar se me je prijelo: ko nam prikimava in nas razume vse manj ljudi, to ne pomeni, da je z nami kaj narobe.

Ljudje smo po naravi leni. In ko se nekdo začne premikati, se neizogibno začne oddaljevati od drugih. Seveda je oseba videti čudna — od tam, kjer stojijo ostali.

Dejansko pa ta odsotnost prikimavanja pomeni le eno: razdalja med nami in večino se povečuje. Nič pa ni narobe, če to želimo zmanjšati — in ostale počasi vleči za sabo.

Podobne vzorce najdemo povsod, kjer je nekdo s pogledom ciljal dlje od ostalih.

Ko sta brata Wright trdila, da bosta zgradila napravo, težjo od zraka, ki bo letela, so ju uveljavljeni priznani znanstveniki tistega časa razglasili za nevarna sanjača.

Enako je bilo z ustanovitelji Airbnbja, ko so predlagali, da bodo ljudje plačevali za prenočišče na napihljivi blazini v stanovanju popolnega tujca — investitorji so idejo zavračali kot naivno in nesmiselno.

Danes vsak dan poleti več kot 100.000 letal, model brez ene sobe v lasti pa je vreden več kot ogromne verige hotelov, stare več desetletij.

Nihče sanjačev ni razglasil za genija, dokler nista poletela. Dvom ni bil dokaz, da sta se motila. Ampak dokaz, da sta letela previsoko za tiste, ki so gledali s tal.

Ja, no. Ob vsem tem sem večkrat slišal: “To pa je čisti bullshit.”

Pa je res? Če nekdo porabi mesece truda in preverjanja, da spozna nekaj novega — in s tem zagleda nekaj, česar prej ni videl — a ni potem ta reakcija večine nič drugega kot (skoraj edino) potrdilo, da je nekaj zadel, odkril?