Tjaša Bucik & Anja Moderndorfer. Skok čez kožo domiselno povezuje lirika koreografske dinamike z intimo pogovorov o življenju rudarjev v rudniku živega srebra Idrija!

Skok čez kožo koreografinje Tjaše Bucik in soavtorice Anje Moderndorfer navdušil obiskovalce v Plesnem teatru Ljubljana.

Tjaša Bucik avtorica koreografinja in izvajalka predstave Skok čez kožo, je lanskega januarja premierno uprizorila svoj projekt Čipke, poglobljen vpogled v dediščino idrijskih čipk in se dotaknila časov idrijskega rudnika živega srebra. Ustvarjalne roke idrijskih klekljaric ter delo njihovih pogumnih mož, rudarjev so bili dobrobit takratnega družinskega preživetja. In so idrijske čipke, tako kot idrijski rudnik vpisani v zgodovino mesta, ki so ga pravzaprav soustvarjali, tudi postali del slovenske dediščine.

Legenda pravi, da je neki škafar leta 1490, ob natakanju vode opazil svetleče zrno, ki se je izkazalo za živo srebro in postal temelj mestnega razvoja, novega začetka Idrije. Leta 1500 so zgradili cerkev Sveta Trojica. Leta 1508 je rudnik zaživel z odkritjem večjih količin rude v Antonijevem rovu in je Idrija v 18. stoletju imela 3600 prebivalcev ter postala drugo največje mesto na Kranjskem. Ob zaprtju idrijskega rudnika 1.4.1977, ko so ga po 478 letih obratovanja zaprli (bil je drugi največji rudnik živega srebra v Evropi) se je začelo novo razseljevanje mesta, nova iskanja novih zaposlitev.

Plesni teater Ljubljana so na večer premiere (3.12.2025) predstave Skok čez kožo, zasedli gostje iz goriških krajev, med njimi pa še prav posebej opažen rudar v svečani črni rudarski uniformi. Dejali so: ‘Če vi ne pridete k nam, smo mi prišli k vam.’ Pred vhodom v dvorano je bila postavljena ploščica na kateri je viselo 30 okroglih številk. Čemu? Ko rudarji vstopajo v rudnik, s seboj vzamejo številko, in če so vse številke ob njihovih odhodih našle svoj prostor na ploščici pomeni, da so se vsi vrnili iz rudnika. Ob vhodu v dvorano je obiskovalce pospremila vizija idrijske klekljarice, (soavtorica in izvajalka) Anja Möderndorfer, kako v poltemi lovi nevidno nitko, da lahko prepleta ter oblikuje slavno idrijsko čipko. Anjina tiha miniatura zračnih prstnih prepletov je dobila novi vzgon ob glasbeni kulisi (avtor Daniel Bogataj) ter scenski razsvetljavi (oblikovalec luči Hotimir Knific). Njen gibki minimalizem se je ob glasbi in novi svetlobi razpotegnil po sceni odra, ko je spletala svojo plesno liriko nevidnih niti, ki v novi sceni pridobijo nevidne, vendar čutno zasnovane podaljške.

Tjašin nono, njegov oče in stric so bili idrijski rudarji tako, da koncept predstave, Skok čez kožo, sloni na nonotovih pripovedih o rudarskem poklicu, o izkušnjah njegovih tovarišev in njihovih družin, ki sta jih v pogovorih delila s tovarišem Srečkom (glasovni posnetki iz intervjuja: Jože Bajc, Vanja Bajc, Srečko Beričič, Milena Beričič). Pogovor se je ves čas združeval z gibom, se vtisnil v poetiko plesne ilustracije, te pa so se ena za drugo prelivajoče nizale, kot bi jih zavrtel filmski trak; za tovrstne efekte so poskrbeli izjemni svetlobni kontrasti ter izostreno svetlobno niansiranje, brez vsakršnih rezov v uprizoritveno dogajanje (dramturgija Jaka Smerkolj Simoneti). Na teh pogovornih posnetkih, ki v offu živo zaokrožijo prostor sloni predstava Skok čez kožo, ki sledi in raziskuje zgodovino rudnika živega srebra in tudi življenja v tem času. Že na samem začetku se zaiskri pogovor z rudarjevo ženo o življenju v Idriji, ko je dejala, da je bila ena plača in mnogo ust: ‘Vendar se nikoli nismo imeli za reveže.‘ In je rudar spregovoril o prijateljstvu v rudniku, ki se ga ne da doživeti tam zunaj: v rudniku se je razvijalo tovariško, iskreno delavno prijateljstvo, nesebična pomoč pri delu in stiski. Med govorom o prijateljstvu, sta na oder stopili Anja in Tjaša in v plesni sinergiji pričeli graditi svojo plesno pot povezovanja in oslombe v duetu razpotegnjenih linij in prepletih gibkega navdiha.

Ko steče govor o poškodbah ali žal o izgubi življenja, se Tjaša v svoji plesni miniaturi lomi, krči v neizrečeni bolečini, njen boleči krik ostane neslišen, čeprav boleče prodira skozi prostor. V zadnji sceni in med govorom o življenju rudarjev, (plesni) rudarki s svetlobno svetilko na glavi in v pospešenem duetu korakov vstopata v namišljeni rudniški rov, kjer raziskujeta, tudi s posebnimi gibi ilustrirata nevidne kalupe, v kater vstavljata svojo vizijo izkopa. V rudniku čas teče v svojem tempu skupaj s pospešeno delavno vnemo; ko se korakanje akterk pospešuje v brzice teka, vse dokler svetloba ne izgubi svoje moči, oder pa zalije podzemna tema. Rudar je spregovoril o boleznih, ki so pestile rudarje, še v časih, ko jih je obdajal prah, strupi izkopa, in jih zalivala voda, kar se je v industrijskih časih premostilo s strojno opremo. In so kože v mokrih časih dobro poslužile za hitrejši vstop v jašek, tudi za kak preskok, kar je kasneje postala šega rudarskega poklica poimenovana skok čez kožo. Na zaključku svojega govora je rudar dejal, da je svoj poklic imel rad, in če bi bilo mogoče, bi še danes šel na delo v rudnik; saj ga tam ni nihče nadzoroval, bil je sam sebi odgovoren za svoje delo in svojo delavno bero. Glasno navdušenje ob koncu predstave je bilo zasluženo in pričakovano.

V predstavi Skok čez kožo se domiselno povezuje lirika koreografske dinamike z intimo pogovorov o življenju rudarjev, ko se raziskuje in sledi simboliki rudnika živega srebra, ki svoj zgodovinski pečat vtisne ne-le mestu, ampak tako slovenski , kot tudi svetovni kulturni dediščini, vpisani na seznamu UNESCA.

Ekipa predstave Skok čez kožo. (foto: Urška Boljkovac)

Glasno navdušenje se je na koncu predstave pričakovano izlilo ob izjemni zasnovi ter uprizoritvi zgodovinskega koncepta, idejno združenim s sodobno plesno vizijo in srčnim izlivom družinskega ter rudarskega življenja v času delovanja idrijskega rudnika živega srebra.

Tjaša Bucik in Anja Moderndorfer. (foto: Urška Boljkovac)