Tisti dan je bilo sprejeti večerjo večje dejanje ponižnosti, kot trmasto vztrajati v askezi.

Da bi se ob polni mizi odpovedala tistemu najslajšemu pecivu, za katerega vsi v sorodstvu vedo, da je najljubši prav meni? In prav tako kozarcu rumenega muškata, ki ga z mikavno opletajočo roko ponuja gostitelj? Zdi se naravnost nerazumno. Pa vendar pride čas v letu, ko to hočem in, na veliko presenečenje, tudi zmorem.