Tinkara Kovač o tem, zakaj je najraje odeta v črno in kaj pripravlja ob 30-letnici kariere

Tinkara Kovač ne počiva. Ravno te dni se pripravlja na enega svojih največjih mejnikov. Prihodnje leto bo namreč minilo natanko trideset let, odkar je s svojo flavto in močnim vokalom stopila na slovensko glasbeno prizorišče in nanj prinesla svežino, ki traja še danes.

Tinkara ni le glasbenica; je pripovedovalka zgodb, ženska, ki v vsakem tonu svoje flavte nosi košček neba, in umetnica, ki se ne boji tišine ali samote. V svetu, ki drvi mimo nas s svetlobno hitrostjo, si ona zna vzeti čas za razmislek o globalnem dogajanju, o ljudeh, ki jih spusti blizu, in o tistem drobnem, a pomembnem vprašanju: “Ja, in?”

“Spomnim se, da sem v Ortu posnela fotografije za naslovnico svojega drugega albuma Košček neba,” se spominja z nasmehom. To je bil čas, ko se je slovenski ženski rokenrol vzpenjal na svoj vrhunec, Tinkara pa je bila njegova neizpodbitna kraljica. V prvem desetletju svoje kariere je v Ortu nastopala vsako leto, koncerti pa so bili polni energije, ki jo premore le mladostna zagnanost v kombinaciji s surovim talentom.

Ena ključnih prelomnic njene poti je bila skladba Ko bo prišel. Danes na to obdobje gleda kot na “zlata leta”. Takrat ni šlo le za glasbo, šlo je za gibanje. Prejela je platinasto ploščo, na njenih policah pa so se svetili štirje zlati petelini – takrat najprestižnejše glasbene nagrade pri nas.

“Imela sem povprečno od osemdeset do sto koncertov na leto,” pravi. To je ritem, ki bi marsikoga izčrpal, a Tinkaro je polnil. Takrat je postala tudi avtorica. Ponos, ki ga je občutila ob svojem prvem besedilu za skladbo Zdaj vem, zdaj grem, še danes odmeva v njenih besedah. To ni bila le pesem; bil je manifest njene samostojnosti in dokaz, da umetnik zares dozori takrat, ko lastne misli prelije v verze.