Tilen Strmljan: »Ne maram neiskrenih in zahrbtnih ljudi.«

2 hours ago 24

Tilen Strmljan, ki je prva otroška leta preživel v Žvaruljah nato pa na Mlinšah, je inženir strojništva. Čeravno ga poznamo predvsem kot enega naših najboljših rokometašev, ki je zaigral tudi v slovenski reprezentanci, zadnje leto pa navdušuje v Severni Makedoniji. Svojo rokometno kariero je začel pri trboveljskem Rudarju, RD Herz Šmartno, RD Riko Ribnica, RK Celje Pivovarna Laško, TSV Hannover-Burgdorf in zdaj v GRK Ohrid. V intervjuju si lahko preberete marsikaj zanimivega iz njegovega športnega in zasebnega življenja z Nežo in tudi, kaj ga navdušuje v idiličnem mestecu Ohrid.

Katera je tvoja dobra lastnost?

V športu zagotovo delavnost in profesionalizem.

Kaj je tvoja slabost?

Včasih trma.

Kdo je tvoj vzornik / vzornica in zakaj?

Vedno sem rad gledal Ivana Balića, ker je imel tisto nekaj več na igrišču. Zelo rad pa spremljam tudi Lea Messija. Mislim, da takšnega igralca ne bomo več videli. Res se vidi, da uživa v nogometu. Je kompleten igralec in kljub vsem dosežkom ostaja neverjetno skromen.

Kdaj si bil v življenju najsrečnejši?

Ob podpisu pogodbe z RK Celje Pivovarna Laško, takrat so se mi izpolnile otroške sanje in pa prvi nastop za rokometno reprezentanco Slovenije.

Tilnova družina. Vir slike: osebni arhiv Tilen Strmljan.

Kaj te je v življenju najbolj prizadelo ali razočaralo?

Ne maram neiskrenih in zahrbtnih ljudi.

Kdaj in kje si izgubil nedolžnost?

Se vedno se držim pravil, tako da sem na sodišču še vedno nedolžen :).

Najljubša knjiga, najljubša glasbena skupina ali glasbenik in naj film ali odrska predstava?

Najljubša knjiga: Športni Gen. Najljubši glasbenik: Miran Rudan in Boštjan Konečnik. Najljubši film: 3 Idiots.

Katera jed in pijača sta ti najljubši in katero jed sam rad pripraviš?

Najljubša jed je sigurno kebab, res ga obožujem. Zelo rad imam kavo z mlekom in Pepsi zero, sam pa si najraje pripravim rižoto.

Tvoj najljubši praznik je…

Zagotovo božič, ker to je eden redkih dni v letu, ko sem doma v Sloveniji na Mlinšah z družino in prijatelji.

Električni paneli, drva in premog ali jedrska elektrarna in zakaj?

Drva. Ker smo doma vedno kurili in se greli na drva. Prav tako pa sem očetu velikokrat tudi sam pomagal pri napravljanju drv in imam na to lepe spomine.

Največja nevarnost, ki grozi našemu planetu in rešitev?

Človek sam in njegov pohlep po več in več.

Če bi lahko, kaj bi v Sloveniji / na svetu spremenil?

Da bi ljudje držali skupaj ves čas, ne samo takrat, ko nas združita šport in kakšne naravne katastrofe.

Na kavici ob Ohridskem jezeru. Vir slike: osebni arhiv Tilen Strmljan.

Za tabo je kaljenje v trboveljskem Rudarju, v naslednjem klubu v Šmartnem pri Litiji si že povsem opozoril nase (takrat si bil na ETV izbran tudi za najbolj perspektivnega športnika), utrdil si se v Ribnici, v Celju s Pivovarno Laško dosegel izjemne uspehe z igranjem v ligi prvakov, v nemški Bundesligi si nabiral izkušnje v najmočnejši ligi, zdaj pa si v GRK Ohrid nosilec igre in bil si ključni igralec, ko je tvoja ekipa v polfinalu izločila tvoj nekdanji klub Celje Pivovarna Laško. Kako se počutiš v Severni Makedoniji, v tako lepem mestecu kot je Ohrid?

Res je, pot je bila zelo dolga in vsak klub ti da nekaj, kar ti v prihodnje koristi in ti pomaga in te izoblikuje kot igralca. Čez celo dosedanjo kariero sem šel nekako korak za korakom, nisem preskakoval nivojev. V športu je tako, da je potrebno trdo delati in se vsakič znova dokazovati, nikoli mi ni bilo nič podarjeno. Sedaj sem v Severni Makedoniji in moram reči, da sem zaenkrat res pozitivno presenečen, kako ljudje v tej državi živijo za rokomet. Rokomet je tu zagotovo šport številka ena. Polne tribune, vročekrvni navijači, kaj takega lahko res doživiš samo na Balkanu.

Kar se pa tiče življenja na splošno pa lahko rečem, da je Ohrid res lepo mesto, odlično za sprehajanje ob jezeru in pitje kave na toplem soncu, kar športniki res radi počnemo. Prav tako so ljudje neverjetno prijazni, čeprav nimajo veliko, so vedno pripravljeni priskočiti na pomoč v vseh situacijah. Hrana je odlična, vendar moraš iti v prave restavracije, kjer pripravljajo hrano domačini.

Par besed o tekmi s Celjem, tvojim nekdanjim klubom, ki je tebi in tvoji ekipi prinesel finale v evropskem tekmovanju z madžarsko ekipo. Kako je igrati proti »svojim«?

Obe tekmi s Celjani sta bili napeti do samega konca. Če je bila prva polna preobratov, je bila druga ves čas gol za gol. Ampak izid je bil na koncu na obeh tekmah isti. Ekipa, ki je igrala doma, je po rednem delu zmagala za zadetek, tako da so o potniku v finale odločale sedemmetrovke, kjer pa smo bili mi srečnejši. Sam sem se dvoboja s Celjani res veselil, čeprav sem se teden dni pred tekmo poškodoval, sem naredil vse, da sem lahko odigral obe tekmi. Vedno se je lepo vrniti v Celje, kjer sem preživel dve čudoviti leti, prav na tej tekmi pa so se Celjani poklonili pokojnemu Ediju Kokšarovu, legendi Celja, ki sem ga tudi sam kot otrok spremljal, tako da je bilo res lepo in ganljivo. Potem pa še ta povratni obračun v Ohridu pred polno dvorano navijačev in na koncu zmaga, nekaj res neverjetnega.

V prostem času rad igra tenis. Vir slike: osebni arhiv Tilen Strmljan.

Včasih se ti vse z reprezentanco ne pokrije, kot bi si ti želel. Olimpijske igre v Parizu so ti le za malo ušle. Kako gledaš na to kot športnik? Upaš, da bo selektor Uroš Zorman prepoznal tvoje kvalitete in te vključil v izbor rokometašev za Evropsko prvenstvo 2026?

Res je. Ko sem prvič zaigral za Slovensko reprezentanco so se mi izpolnile otroške sanje. Vsak športnik najraje igra za domovino, tam daš vedno še nekaj več. Bil sem res blizu nastopa na olimpijskih igrah v Parizu; oddelal sem celotne priprave z ekipo, nato pa kot zadnji pred prvenstvom odpadel. Zagotovo bi bil nastop na OI v Parizu največji dosežek v karieri, ampak sem bil res vesel, ko so fantje pokazali odlične predstave in na koncu osvojili četrto mesto, čeprav bi z malo športne sreče lahko osvojili tudi olimpijsko medaljo, saj so obe tekmi za medaljo nesrečno izgubili za gol.

V Sloveniji imamo res ogromno vrhunskih organizatorjev igre, tako da se moraš s tem sprijazniti. Na tebi je samo to, da daješ svoj maksimum, da treniraš in igraš dobro, potem pa upaš na vpoklic v reprezentanco. Sam si s tem ne belim glave, je pa vedno lepo, ko zaigra slovenska himna, posebej če jo slišiš s terena.

Tilen s svojo Nežo Gošte. Vir slike: osebni arhiv Tilen Strmljan.

Še malo o zasebnosti. V zvezi si z Izlačanko Nežo Gošte, mojo daljno sorodnico in hčerko Boštjana, ki je bil tudi sam odličen športnik, nogometaš in teniški igralec. Je Neža veliko s tabo v Ohridu, ti pri njej na Izlakah?

Res je. Boštjan je tako kot jaz po duši športnik. Ne more brez športa in v vseh ima neverjeten občutek, zato je škoda, da se v mladosti ni odločil za en šport in se temu posvetil, ker bi v tem sigurno uspel.

Poleti, ko ni rokometa, ga tudi sam izzovem na kakšno igro tenisa in čeprav je dvakrat starejši od mene, težko pridem sploh do kakšne igre, po navadi pa se konča z »zavezano kravato«. Sem pa res vesel, da se tako z Boštjanom kot njegovo ženo Tatjano tako dobro razumemo.

Moram reči, da sem srečen in hvaležen, da imam Nežo, ki me ves ta čas spremlja in podpira. Ko greš v tujino, te čakajo novi izzivi in s tem tudi ovire. V športu je vedno tako, da pridejo obdobja, ko ti kot igralcu ni lahko in takrat je najbolj pomembno, da imaš ob sebi osebo, ki te razume in ti da ramo, na katero se lahko nasloniš. In Neža je poleg družine in prijateljev vedno tu. Bila je z mano v Nemčiji in tudi sedaj je skoraj ves čas v Ohridu. Ko pa imamo nekaj prostih dni pa se najraje vrneva tja, kjer je najlepše – domov v Slovenijo.