Težko bi bilo bolje

Slovenska rokometna reprezentanca je z včerajšnjim porazom proti Islandiji (39:31) zaključila z nastopi na evropskem prvenstvu. Končno 8. mesto je za okrnjeno Zormanovo četo kar dober dosežek, saj je bilo pred tekmovanjem veliko tistih, ki so v naše fante dvomili. Slovenci so drago prodali svojo kožo, saj so se z vsemi ekipami enakovredno borili, do zadnje tekme pa so bili v igri celo za polfinale. Na koncu je žal zmanjkalo moči (tudi zaradi nelogičnega razporeda), tako da se reprezentanti v domovino vračajo s štirimi zmagami in tremi porazi.

Pred evropskim prvenstvom je bilo jasno, da tokrat slovenska reprezentanca ne bo v ožjem krogu favoritov za medalje, saj je najpomembnejše tekmovanje stare celine izpustilo kar nekaj prvokategornikov. Na spisku selektorja Uroša Zormana tako nismo našli Blaža Blagotinška, Mihe Zarabca, Nejca Cehteta, Mitje Janca, Tadeja Kljuna, Matica Grošlja in Jake Malusa, za nameček pa sta se tik pred odhodom na Norveško poškodovala še nosilca igre, Koprčan Aleks Vlah in prvi vratar Klemen Ferlin. Našteti rokometaši so reprezentančno akcijo poleg poškodb preskočili tudi zaradi preobremenjenosti oziroma družinskih razlogov, sicer je bilo nekaj špekulacij tudi glede odnosa s strokovnim štabom, a je to ostalo skrito pod preprogo. Ob številnih odsotnostih sta se naknadno reprezentanci priključila Primorca, Andraž Makuc in Borut Mačkovšek, ki sta pozneje odigrala zelo pomembno vlogo. Prvi dve prijateljski tekmi proti Kuvajtu in Islandiji sta pustili mešane občutke, saj je bilo v igri mlade in neizkušene ekipe precej nihanj, ki pa so bila do generalke z Avstrijo v določeni meri že odpravljena. V tem obdobju se je tudi razjasnila situacija glede nosilcev slovenske igre, saj so odgovornost nase prevzemali kapetan Blaž Janc, Domen Novak, Tilen Kodrin, Domen Tajnik ter tudi vsi štirje rokometaši iz slovenske Istre (poleg prej omenjene dvojice še Domen Makuc in Staš Slatinek Jovičić).

Že pred začetkom je bilo jasno, da je skupina na samem turnirju kar ugodna, a zelo izenačena, tako da je bilo težko napovedati zmagovalca skupine, čeprav bi Slovenija v družbi s Švico, Ferskimi otoki in Črno goro morala napredovati tudi s premešano in pomlajeno zasedbo. Slovenci so v skupinskem delu na prav vsaki tekmi poskrbeli za pravo dramo, ki pa je združila še tako črnoglede navijače pred malimi ekrani. Sprva je bila na sporedu »košarkarska« tekma s Črno Goro, kjer je padel celo rekord po številu zadetkov (41:40) na eni tekmi na evropskih prvenstvih in na kateri so naši dobili prepotrebni točki za dvig samozavesti. Sledila je epska tekma proti Švici, kjer je Slovenija 40 minut izgledala nebogljeno, zaostajala že za 9 zadetkov (23:14), a je izključitev Zormana predramila rokometaše, ki jih je pomočnik trenerja Mirko Skoko pripeljal do zgodovinskega preobrata in pomembne zmage ter točk za nadaljevanje. Ko so slovenski bojevniki na zadnji tekmi utišali polno dvorano ferskih navijačev, z eno najboljših tekem reprezentance v zadnjem obdobju, je bilo moč začutiti, da so naši kljub zdesetkani zasedbi še kako v igri za najvišja mesta. Z dvema točkama so se nato preselili na Švedsko, kjer so jih čakali malce zahtevnejši tekmeci.

Na prvi tekmi so Slovenci morda pričakovano izgubili proti domačinom, a so tudi tedaj kar nekaj časa vodili. Sledila je tekma s sosedi Madžari, ko je našim znova uspel preobrat, kar je pomenilo, da so pred zadnjima dvema krogoma kar 4 ekipe poravnane na lestvici. Slovenci so za polfinale kljub temu najbrž potrebovali dve zmagi, a sta sledila dva poraza, saj sta bili v razmaku manj kot 24 ur boljši polfinalistki Hrvaška in Islandija. S porazom proti slednji so naši ostali tudi brez neposrednega nastopa na svetovno prvenstvo, saj se je tja uvrstilo najboljših 6 reprezentanc aktualnega tekmovanja. Po tekmi z Islandijo sta tudi Uroš Zorman in kapetan Blaž Janc odkrito govorila o sestavi razporeda. 7 tekem v 13 dneh, poleg tega pa igranje 2 odločilnih tekem v razmaku nekaj ur zagotovo ni človeško. Poudarjala sta, da so največja žrtev prav rokometaši, ki imajo že tako gost razpored na klubskem nivoju, zdaj pa so še tukaj preobremenjeni, ničesar pa se jih pri tem ne vpraša. Ob tem marsikdo pomisli, da organizatorji najbrž nikdar zares niso igrali resnega rokometa, saj bi sicer moralo biti drugače. Nova slaba luč torej za šport, ki je pri gledalcih zelo priljubljen, a zaradi številnih nelogičnih stvari v zadnjem obdobju izgublja ugled. Znova so bile na udaru tudi številne sodniške odločitve, ki zlahka spreminjajo potek tekem in nadaljevanje samega tekmovanja. Nenehna spreminjanja pravil in dvoumen sodniški kriterij vodita v to, da rokomet spremlja vse manj ljudi.

Če potegnemo črto, pa lahko ugotovimo, da je slovenska reprezentanca s tem tekmovanjem dobila številne mlade reprezentante, ki bodo pomemben kamenček v mozaiku v naslednjih letih. Glede na to, da je rokometnih tekmovanj absolutno preveč (vsako leto evropsko ali svetovno prvenstvo, v času olimpijskih iger pa sta celo dve veliki tekmovanji), je morda smotrno, da bi se na zvezi v sodelovanju s trenerjem enkrat na štiri leta na tekmovanje namerno poslalo okrnjeno zasedbo, ki bi posledično razširila kader, hkrati pa mlajšim omogočila prepotrebne izkušnje, ki bi kasneje prišle prav. Nič ni narobe namreč, če smo za voljo tega na enem prvenstvu malce slabši, če bomo pozneje mogoče na vrhu. Omeniti velja tudi dobro delo Uroša Zormana, ki je kljub številnim odpovedim sestavil konkurenčno ekipo, ki je slonela na hitri in poletni igri, s številnimi preigravanji, idejami in borbenostjo. V igro je uvedel tudi precej novosti, ki jih rokometni svet redko vidi (igra 5 na 5 z igralcem več, igra 7 na 6, igra s 4 zunanjimi igralci) in s katerimi je nasprotnike vedno presenetil. Pri tem se poraja vprašanje, s čim si je selektor prislužil kritiziranje »kavč selektorjev«, ki so od prvega dne proti njemu in redno ponavljajo stavek »če je bil nekdo dober igralec, ne pomeni, da je dober trener«. Zdi se, da so drugod po Evropi take legende precej bolj cenjene kot pri nas. Take izjave so nenavadne tudi zato, ker je Uroš Zorman kot trener že večkrat dokazal, da sodi v sam vrh, nenazadnje je že nekaj časa na radarju poljskih Kielc. Poleg tega je v Trebnje, kjer je bil rokomet tedaj v padcu, prinesel prvo lovoriko, prav to pa je storil tudi s »svojim« Slovanom, saj je v manj kot letu dni osvojil trojček – državno prvenstvo, pokalni ter superpokalni naslov. Če dodamo tem uspehom še nesrečno 4. mesto iz olimpijskih iger v Parizu, lahko slovenskemu selektorju le čestitamo, tako kot lahko tudi slovenskim reprezentantom, ki so se kljub vsem težavam s ponosom borili do zadnjega atoma moči in na koncu zasedli omembe vredno mesto.

Evropsko prvenstvo se bo sicer nadaljevalo jutri, ko se bosta v danskem Herningu sprva v boju za 5. mesto pomerili Portugalska in Švedska, nakar bosta sledili še polfinalni srečanji med Dansko in Islandijo ter Nemčijo in Hrvaško. V nedeljo sledi še zaključek s tekmo za 3. mesto in velikim finalom. Za končno slavje stavnice napovedujejo zmago domačinov Dancev, ki so aktualni olimpijski prvaki ter štirikratni zaporedni svetovni prvaki, a kljub temu na evropski naslov čakajo že 14 let. Pod največje razočaranje letošnjega prvenstva so se podpisali branilci naslova Francozi, ki so prvenstvo končali na skromnem 7. mestu.

Andraž Velkavrh