Teža besede #6: Iskrenost

Pri modernizmu občudujem: odsotnost dekorja, iskrenost materialov in njihovih vlog.

Pragmatičnost in iskrenost materiala je bistvo slovenske alpske arhitekture.

Iskrenost pri uporabi gradiv ima poučno noto za mlade uporabnike vrtca.

Iskren: ki ima pošten, odkrit, naklonjen odnos do okolja (SSKJ). Iskrenost je zaželena lastnost prijatelja ali sodelavca – toda kako sta lahko iskrena material ali stavba, se morda sprašujete, sploh, če ne delujete na področju arhitekture ali umetnosti.

V ta namen poskusimo z definicijo: arhitekturni projekt/objekt je iskren takrat, ko uporablja materiale skladno z njihovo naravo. Gre za arhitekturni in umetnostni nazor, ki se je izoblikoval v modernosti kot odgovor na industrijsko proizvodnjo materialov in njihovo oblačenje v površinske sloje, ki so oponašali prave materiale. Verjetno zveni znano – množična proizvodnja poceni nadomestkov je dala neizbrisen pečat industrijskemu svetu. Prvi kritiki te lažnosti so bili radikalni: angleški umetnostni kritik John Ruskin je v 19. stoletju v svojem znamenitem delu Sedem luči arhitekture kot eno od »luči«, temeljnih prvin resnične arhitekture, navedel »resnico«, pri čemer je poleg iskrene rabe materialov zahteval tudi ročno delo. S tem je teoretsko utemeljil renesanso gotskega sloga v svoji deželi, navdihoval pa tudi protomodernistična gibanja s preloma stoletja (arts and crafts, jugendstil, art nouveau, modernisme in »naša« secesija).

Novi, funkcionalistični modernizem po prvi svetovni vojni je popolnoma sprejel industrijsko proizvodnjo (in se tako odpovedal ročnemu delu in ornamentu), obdržal pa je etično zahtevo po avtentičnosti. To izkazuje v vidnih konstrukcijskih detajlih, betonskih nosilcih, ohranjeni teksturi opaža, obsežnih zasteklitvah itd. Taka iskrenost pa, paradoksalno, kmalu postane predvsem videz. Če je nekoč naročnik/arhitekt svojo sofisticiranost izražal z bogatimi zgodovinskimi referencami ornamentov in klasičnih elementov, pa tudi če so pod seboj skrivali sodobno armiranobetonsko ali železno konstrukcijo, je v modernosti svojo, no, modernost, kazal z drzno odkritostjo – pa čeprav na račun trajnosti in funkcionalne smotrnosti.

Problem s površinsko (dobesedno!) razumljeno iskrenostjo je namreč po eni strani v tem, da hitro pride v konflikt z realnostjo arhitekture. S snovjo, fizikalnimi zakoni in potrebami ljudi. S konkretnostjo betona. Hiša nam mora na primer zagotavljati toplotno primerno okolje: če nimamo na voljo neomejenih energentov, to zahteva pametno zasnovo (senčenje, zavetrovanje itd.) in dobro izolacijo, ki po svoji logiki prekrije konstrukcijo. V odgovor lahko naredimo nov sloj odvečne, nenosilne konstrukcije, ki naj pokaže »resnico« tiste prave konstrukcije za izolacijo. Pa je to še iskreno?

Potem so tu ometi: njihova naloga je vedno bila, da (kamnite, opečne, tudi lesene) zidove varujejo pred vremenskimi vplivi in posledično erozijo. Da poskrbijo za trajnost. Ker pa nas, recimo, pri prenovi stare stavbe navdušuje »iskrenost« kamnitega zidu, se odločimo, da ometa ne bomo naredili. Hiša ostane gola in dolgoročno izpostavljena.

Formula materialne iskrenosti nas tako pripelje do novega problema: iskrenost (tako kot minimalizem) stane. Ker je hiša tudi statusni simbol, sprejmemo ceno unikatne rešitve ali zahtevnejšega vzdrževanja. To pa bolj spominja na tisto, čemur v angleščini rečemo virtue signaling – ponašanje z lastno moralnostjo. Z drugimi besedami, na farizejstvo.

»Resnica« igra še eno vlogo. S tem, ko je modernizem v kompleksnem miselnem in družbenem procesu zavrnil estetske kanone tradicije, je ustvaril potrebo po novih merilih umetniške kakovosti. Pri tem se je obrnil tudi na etiko, toda problema s tem ni zares rešil. Toda že kipar Henry Moore, eden od utemeljiteljev modernistične skulpture, ki je v 30. letih 20. stoletja zagovarjal materialno iskrenost, je v povojnem času ugotavljal, da je ta zahteva postala modernistični fetiš, ki »ne bi smel biti kriterij umetniške vrednosti, saj bi sicer morali snežaka, ki ga je naredil otrok, ceniti bolj od umetnine Rodina ali Berninija«.

Vse to pa ne pomeni, da potreba po avtentičnosti ni še kako resnična. Če kdaj, je v ospredju danes, ko velik del svojih življenj preživimo v digitalni sferi, ki je s tehnologijo VJM/LLM tako v podobi kot govoru dosegla raven deepfakea in nam kot taka nudi vse manj spoznavnih oprijemališč. Tudi zato je pomembno, da lahko iz te virtualnosti izstopimo na trdna tla iz pravega lesa ali teraca – in ne na brezosebno industrijsko imitacijo enega ali drugega.

Piše: Luka Jerman
Grafika: Luka Jerman

Vas zanima arhitektura v vseh razsežnostih? Tu smo.