Dobra pica se ne začne pri siru, pelatih ali peči. Začne se precej prej, v skledi, kjer se moka sreča z vodo, kvasom in soljo. Tam se odloči, ali bo testo mehko, prožno, zračno, prebavljivo in dovolj močno, da bo zdržalo visoko temperaturo. Recept, ki temelji na moki manitoba 00, hladni vodi, malo kvasa in dolgem vzhajanju v hladilniku, je zato zelo dober približek tistemu, kar ljubitelji prave pice najpogosteje iščejo: testo z okusom, ne samo podlaga za nadev.
V tem receptu ni bližnjic. Ni veliko kvasa, ni hitrega vzhajanja ob radiatorju, ni gnetenja do izčrpanosti. Testo se razvija počasi. Najprej dve uri na sobni temperaturi, nato vsaj 24 ur v hladilniku, lahko pa tudi dlje. Prav ta hladna fermentacija naredi razliko. Testo postane bolj aromatično, lažje ga raztegnemo, rob se v peči lepše napihne, sredina pa ostane tanka in prijetna.
Testo za picoRazmerje, ki daje testu moč in mehkobo
Osnovna formula je preprosta: kilogram moke manitoba 00, 650 gramov mrzle vode, 26 gramov soli in 2 grama suhega kvasa. To pomeni približno 65 odstotkov hidracije, kar je za domačo pico zelo uporabno razmerje. Testo ni pretirano mokro, hkrati pa ni trdo. Dovolj je vlažno, da po dolgem vzhajanju razvije lepo teksturo, in dovolj stabilno, da ga lahko oblikujemo brez panike.
Moka manitoba 00 je pomemben del zgodbe. Gre za močnejšo moko, ki dobro prenaša daljše vzhajanje. Testo iz takšne moke razvije elastičnost, zato se pri raztegovanju ne trga takoj. Pri navadni beli moki bi bil rezultat lahko dober, vendar bi testo ob treh dneh v hladilniku lažje oslabelo ali postalo lepljivo.
Kvas naj dela počasi
Dva grama suhega kvasa na kilogram moke se marsikomu zdita premalo. A prav to je namen. Pri dolgem vzhajanju ne potrebujemo veliko kvasa. Majhna količina počasi opravi svoje delo, testo pa ne dobi neprijetnega kvasnega vonja. Če dodamo preveč kvasa, bo testo hitro naraslo, nato pa se lahko sesede, izgubi strukturo in postane težje za oblikovanje.
Kvas najprej raztopimo v mrzli vodi. Nato dodamo moko in testo premešamo oziroma pregnetemo toliko, da se sestavine povežejo. Na začetku ni treba iskati popolne gladkosti. Testo bo svojo pravo strukturo dobilo z odmorom in prelaganjem.
Sol pride pozneje, ne takoj na začetku
Pri tem postopku je zanimiva podrobnost, da se sol vmesi šele po približno 15 minutah. Ta kratek počitek omogoči, da moka začne vpijati vodo. Testo postane bolj poslušno, gnetenje je lažje, gluten pa se začne razvijati bolj naravno. Sol nato utrdi strukturo, izboljša okus in pomaga nadzorovati fermentacijo.
Po dodani soli testo pokrijemo in ga pustimo vzhajati dve uri na sobni temperaturi. Vmes ga vsake pol ure dvignemo in preložimo. To ni zapleten pekovski trik, ampak zelo koristen korak. Testo primemo z mokrimi rokami, ga nežno raztegnemo navzgor in prepognemo čez sebe. Postopek ponovimo z več strani. Tako se gluten krepi brez agresivnega gnetenja.
Prelaganje nadomesti naporno gnetenje
Po prvem prelaganju je testo pogosto še nekoliko grobo. Po drugem že postane bolj gladko. Po tretjem in četrtem se začne držati skupaj, površina postane napeta, masa pa bolj elastična. To je znak, da se struktura razvija pravilno. Testa ne smemo trgati ali mučiti. Delamo nežno, saj želimo zgraditi moč, ne iztisniti življenja iz njega.
Hlebčki so temelj dobre pice
Po približno dveh urah testo razdelimo na šest delov. Vsak hlebček bo imel približno 280 gramov, kar je primerna količina za lepo domačo pico. Pri oblikovanju je pomembno, da ustvarimo napeto površino. Hlebček nežno zavrtimo po delovni površini, robove spodvihamo navzdol in oblikujemo gladko kroglico.
Hlebčke položimo v posodo, ki jo lahko tesno zapremo. Posoda naj bo rahlo naoljena ali dovolj prostorna, da se testo ne prilepi in ne stisne. Nato gre vse skupaj v hladilnik. Najmanj 24 ur, še bolje 48 ur. Tudi tri dni, kot v opisanem primeru, so lahko odlična izbira, če je moka dovolj močna in je bilo kvasa malo.
Tri dni v hladilniku niso napaka
Dolgo hladno vzhajanje ni rezervirano samo za profesionalce. Pravzaprav je za domačo peko zelo praktično. Testo lahko pripravimo vnaprej, peka pa je potem hitra. Po treh dneh bo testo izrazitejšega okusa, bolj dišeče in pogosto lažje prebavljivo. Paziti je treba le, da hlebčki ne pobegnejo iz posode ali se izsušijo. Zato mora biti posoda dobro zaprta.
Testo, hlebček za picoPred peko potrebujejo hlebčki čas na sobni temperaturi
Najpogostejša napaka je, da hlebčke vzamemo iz hladilnika in jih takoj raztegujemo. Hladno testo je trdo, se krči in se hitreje trga. Zato naj hlebčki dve do tri ure pred peko počivajo pokriti na sobni temperaturi. V tem času se sprostijo, nekoliko narastejo in postanejo mehkejši.
Pri raztegovanju ne uporabljamo valjarja. Valjar iztisne zrak, ki se je razvijal več dni. Testo najprej rahlo pomokamo, nato ga s prsti potiskamo od sredine proti robu. Rob pustimo bolj nedotaknjen, ker tam želimo zrak. Nato pico raztegnemo z dlanmi, brez grobega vlečenja.
Pečica mora biti razgreta do konca
V navadni domači pečici pečemo pri najvišji možni temperaturi, najbolje na dobro segretem kamnu ali jeklu za pico. Kamen naj se greje vsaj 45 minut, še bolje eno uro. Testo potrebuje močan začetni udar toplote, da se spodaj hitro zapeče, rob pa naraste.
V peči za pico je druga zgodba. Pri približno 400 stopinjah je pica pečena zelo hitro, pogosto v minuti in pol do treh minutah, odvisno od peči, debeline testa in količine nadeva. Nadeva ne sme biti preveč. Pretežka pica se počasneje speče, sredina pa lahko ostane mokra.
Manj nadeva, boljši rob
Dobra pica ni obložena do zadnjega kotička. Omaka naj bo zmerna, sir naj ne zaduši testa, dodatki pa naj bodo izbrani. Dolgo vzhajano testo ima svoj okus, zato ga ni treba prekrivati. Prav pri takem testu se pokaže razlika med pico, ki je samo domača, in pico, ki ima značaj.
>>> Kamen za pico lahko po eni sezoni poči: napaka, ki jo mnogi opazijo prepozno
Recept, ki nagradi potrpežljivost
To testo je dokaz, da dobra pica ne potrebuje zapletenih sestavin. Potrebuje natančno razmerje, čas in nekaj občutka pod rokami. Kilogram močne moke, malo kvasa, dovolj vode, prava količina soli in hladilnik, ki opravi velik del dela.
Najlepše pri takšnem receptu je, da odpusti spremembo načrtov. Če testo namesto enega dne počaka tri dni, to ni nujno težava. Lahko postane prednost. Okus se poglobi, rob se lepše razvije, peka pa dobi tisti občutek, da niste samo nekaj zamesili, ampak ste testu dovolili, da dozori.
Domača pica je zato boljša, če se ji ne mudi. Testo potrebuje čas, peč potrebuje vročino, roke pa nekaj nežnosti. Vse drugo je stvar okusa.
Objava Testo za pico, ki počaka tri dni in je zato še boljše se je pojavila na Vse za moj dan.

2 hours ago
23











English (US)