Temna stran recikliranja: 10 primerov okolju škodljivih praks

2 hours ago 15

Toda obstaja tudi skrita plat recikliranja, ki ni okolju prijazna.

Odpadke je treba razstaviti, zdrobiti, razvlakniti, staliti ali kemično obdelati, pri teh postopkih pa lahko v okolje prehajajo prah, mikrovlakna, težke kovine, nevarne kemikalije in onesnažena odpadna voda.

Od tekstila, ki postane preproga, do ladje, ki se spremeni v staro železo: naslednjih deset primerov kaže, da podatek, da je bil material »recikliran«, še ne pove, kako je bil recikliran in kaj je med postopkom ostalo v zraku, vodi in tleh.

1. Stara oblačila zmeljejo v vlakna za preproge, toda …

Panipat v indijski zvezni državi Haryana je eno največjih svetovnih središč za recikliranje tekstila. Rabljena oblačila sortirajo in mehansko razvlaknijo, iz vlaken pa izdelujejo prejo, odeje, preproge in druge izdelke.

Toda razvlaknjevanje ustvarja fini tekstilni prah in mikrovlakna. Analiza panipatskega tekstilnega grozda iz leta 2026 opozarja na problem prašenja predvsem v starejših obratih brez učinkovitega odsesavanja. Del tekstilnih ostankov se odlaga na prostem ali sežiga.

Tako lahko stara majica res postane preproga, del njenih vlaken pa med predelavo konča v okolju.

2. Recikliranje kablov za baker – kaj pa plastika, ki ga obdaja?

Električne kable reciklirajo predvsem zaradi bakra. Na območju Agbogbloshie v Gani so plastično izolacijo odstranjevali tudi z odprtim sežiganjem kablov in drugih e-odpadkov.

Raziskave tal so pokazale zelo visoke koncentracije bakra, svinca, kadmija in drugih kovin, pa tudi organskih onesnaževal. Druga raziskava je v tleh na območjih sežiganja ugotovila zelo visoke koncentracije kloriranih in bromiranih dioksinom podobnih spojin.

Recikliran je torej baker, problematične snovi iz preostanka kabla pa lahko ostanejo v okolju.

3. E-odpadki so vir dragocenih surovin, kaj pa ostane?

Kitajski Guiyu je postal znan zaradi množične predelave e-odpadkov, iz katerih so pridobivali predvsem baker in druge uporabne kovine.

Posledice so ostale tudi po koncu nekaterih dejavnosti. Raziskave nekdanjih območij sežiganja in obdelave e-odpadkov s kislinami na jugu Kitajske so ugotovile močno onesnaženje tal s kadmijem in bakrom, bližnja voda pa je bila zakisana in onesnažena s težkimi kovinami. Onesnaženje se je z vodo za namakanje širilo tudi na kmetijska tla.

4. Iz akumulatorjev pridobijo svinec – ta pa lahko onesnaži okolico

Svinčeno-kislinske avtomobilske akumulatorje je mogoče skoraj v celoti predelati, pridobljeni svinec pa ponovno uporabiti.

Toda pri razbijanju akumulatorjev ter taljenju in rafiniranju svinca lahko nastajajo svinčev prah, delci in hlapi, onesnažijo pa se lahko tudi tla in voda v okolici obratov. Svetovna zdravstvena organizacija zato recikliranje izrabljenih svinčenih akumulatorjev obravnava kot pomemben možen vir onesnaženja s svincem.

5. Ladje reciklirajo za jeklo, kam pa grejo nevarne snovi?

Bangladeš in Pakistan sta pomembni središči recikliranja odsluženih ladij. Toda ladja ni samo jeklo: na starejših plovilih so lahko azbest, PCB, oljni ostanki, težke kovine in drugi nevarni materiali.

Mednarodna pomorska organizacija IMO je prav zaradi okoljskih težav v Bangladešu začela program SENSREC. Med njegovimi ključnimi nalogami je vzpostavljanje infrastrukture za zbiranje, obdelavo, skladiščenje in varno odstranjevanje nevarnih odpadkov, ki nastanejo pri recikliranju ladij.

Recikliranje ogromne količine jekla ima smisel le, če ustrezno poskrbimo tudi za vse nevarne materiale, ki ostanejo za njim.

6. Iz starih gum nastanejo olje, plin in ogljik

Eden od načinov predelave odpadnih pnevmatik je piroliza. Pri visoki temperaturi brez kisika gumo razgradijo v olje, plin in trdni ogljikov ostanek.

Toda tudi ta proces ni samodejno čist. Raziskava vplivov pirolize pnevmatik je v nastalih produktih ugotovila visoke koncentracije žveplovih spojin; v piroliznem plinu je vsebnost žvepla dosegla 3,5 masnega odstotka. Avtorji zato pred uporabo produktov priporočajo razžveplanje.

Okoljski učinek recikliranja gum je tako močno odvisen od tehnologije in nadaljnje obdelave nastalih produktov.

7. Kovine iz e-odpadkov ostajajo v zemlji

Tudi v Lagosu v Nigeriji so raziskovalci preverili tla na območju predelave elektronskih odpadkov.

Na mestih, kjer so odpadke sežigali, so bile koncentracije vseh preučevanih težkih kovin višje kot na kontrolnem območju. Največ je bilo bakra, sledili so svinec, cink, mangan, nikelj, antimon, krom in kadmij.

Druga raziskava na območju Alaba, največjem nigerijskem središču za e-odpadke, je v tleh preučevala tudi onesnaženje z živim srebrom.

8. Recikliranje kovin s kislinami – onesnaženje ostane še leta

Dragocene kovine iz elektronskih komponent je mogoče pridobivati tudi s kislinskim izluževanjem.

Na nekdanjem območju recikliranja e-odpadkov v Longtangu na jugu Kitajske so raziskovalci tudi po opustitvi dejavnosti ugotovili močno onesnaženje nekdanjih območij kislinske obdelave. V površinskih tleh so koncentracije bakra presegale 1.981 mg/kg, bližnji ribnik pa je bil močno zakisan in onesnažen s težkimi kovinami.

9. Recikliranje papirja in onesnaženje voda

Star papir je dragocena sekundarna surovina, vendar ga je treba pred ponovno uporabo razvlakniti, očistiti in pri nekaterih vrstah papirja odstraniti tiskarske barve.

Pri tem nastaja industrijska odpadna voda z veliko organskega materiala, suspendiranih snovi, barvil in drugih kemikalij. Raziskave indijskih papirnic, ki uporabljajo odpadni papir, so zato usmerjene prav v čiščenje močno obremenjenih odplak pred izpustom v okolje.

Recikliranje papirja tako zmanjšuje potrebo po svežih vlaknih, vendar brez učinkovitega čiščenja vode okoljski problem samo spremeni obliko.

10. Ko je obrat za recikliranje preblizu naselja

Najbolj zgovoren primer posledic recikliranja e-odpadkov prihaja iz Gane. Raziskovalci so na območju Agbogbloshie analizirali 132 vzorcev tal.

Koncentracije težkih kovin so presegale referenčne okoljske vrednosti, ekološko tveganje pa ni bilo omejeno samo na mesta razstavljanja in sežiganja. Segalo je tudi proti stanovanjskim območjem, šoli, kliniki, kmetijskim površinam in drugim delom okolice.

Novejše meritve so na mestih sežiganja izmerile povprečno kar 6.106 mg svinca in 15.841 mg bakra na kilogram tal, kar potrjuje, kako močno se lahko zaradi pridobivanja uporabnih materialov spremeni kemijska sestava tal.

Recikliranje samo po sebi še ne pomeni najboljše rešitve za okolje

Ko odpadek izgine izpred naših oči in gre v recikliranje, to še ne pomeni, da smo problem rešili učinkovito, okolju in zdravju prijazno.

V vseh teh primerih se dogaja nekaj, kar je z vidika krožnega gospodarstva zaželeno: material ponovno dobi vrednost. Iz oblačil nastanejo nova vlakna, iz elektronskih naprav kovine, iz akumulatorjev svinec, iz ladij jeklo in iz pnevmatik novi industrijski materiali.

Problem nastane, kadar pri pridobivanju koristnega materiala v okolju ostanejo svinec, kadmij, živo srebro, dioksini, tekstilna mikrovlakna, kisle odplake ali drugi nevarni ostanki.

The post Temna stran recikliranja: 10 primerov okolju škodljivih praks appeared first on Eko Dežela.

Read Entire Article