Temna stran planeta: 10 krajev, kjer je moda pustila okoljsko opustošenje

1 hour ago 20

Nekatera končajo v puščavi, druga na afriških obalah, tretja pa že med izdelavo povzročijo onesnaženje rek in podtalnice.

Cena t.i. hitre mode, torej poceni majic, kavbojk in ostalih oblačil se pogosto pokaže daleč od trgovin, v katerih jih kupujemo.

Program Združenih narodov za okolje (UNEP) opozarja, da vse hitrejša proizvodnja in menjava oblačil povečujeta količino odpadkov, porabo naravnih virov in onesnaževanje. Posebej problematični so sintetični materiali, ki vsebujejo plastiko, ter kemično intenzivni postopki barvanja in obdelave tekstila.

Posledice niso povsod enake. Nekatere države sprejemajo ogromne količine rabljenih oblačil, druge izdelujejo tekstil za svetovne trge, tretje pa so zaradi pridelave bombaža izgubile dragocene vodne vire.

1. Puščava Atacama, Čile – pokopališče zavrženih oblačil

V eni najbolj suhih puščav na svetu se kopičijo gore majic, kavbojk, jaken in čevljev. Območje Alto Hospicio v bližini pristanišča Iquique je postalo eno najbolj prepoznavnih odlagališč tekstilnih odpadkov na svetu.

Po podatkih Ekonomske komisije Združenih narodov za Latinsko Ameriko in Karibe (ECLAC) in Evropske ekonomske komisije ZN (UNECE) je Čile leta 2021 uvozil približno 126.000 ton rabljenega tekstila. Del oblačil prodajo naprej, velik del pa zaradi slabe kakovosti ali pomanjkanja kupcev konča med odpadki.

Organizaciji ocenjujeta, da je bilo na območju Atacame nakopičenih približno 30.000 ton tekstilnih odpadkov. Nekatere kupe tudi zažigajo. Pri gorenju sintetičnih tkanin nastajajo škodljivi izpusti, med razpadanjem pa se v okolje sproščajo mikroplastična vlakna.

2. Akra, Gana – evropska in ameriška oblačila na afriških plažah

Tržnica Kantamanto v ganski prestolnici je eno največjih svetovnih središč trgovine z rabljenimi oblačili. Vsak teden tja prispejo milijoni kosov tekstila, predvsem iz bogatejših držav.

Trgovina zagotavlja delo številnim prodajalcem, krojačem in popravljavcem oblačil. Toda del uvoženih izdelkov je tako poškodovan ali nekakovosten, da ga ni mogoče prodati.

Po podatkih Fundacije Ellen MacArthur približno 30 odstotkov tekstilnih odpadkov, ki nastanejo na tržnici, prevzamejo komunalne službe. Preostanek predstavlja velik problem za ravnanje z odpadki.

Odvržena oblačila se kopičijo ob vodotokih in na obali. Raziskava, objavljena leta 2026 v znanstveni reviji Environmental Advances, je v okolici Kantamanta ugotovila prisotnost sintetičnih mikrovlaken v zraku, deževnici in vodi lagune.

Minuli mesec je Greenpeace Africa objavil tudi pregled odvrženih oblačil na območju Akre. Med pregledanimi izdelki so našli oznake znamk Primark, H&M in Marks & Spencer. Ugotovitev ne dokazuje, kdo je posamezna oblačila odvrgel, kaže pa, kako daleč potujejo izdelki svetovne modne industrije.

3. Nairobi, Kenija – oblačila, ki zamašijo reko

Kenija je pomembna uvoznica rabljenih oblačil, znanih kot mitumba. Velik del jih prek pristanišča Mombasa prispe na tržnico Gikomba v Nairobiju.

Po podatkih raziskovalne pobude Environment for Development je Kenija leta 2023 uvozila približno 198.000 ton rabljenih oblačil, kar je dvakrat toliko kot leta 2013.

Toda vsega tekstila ni mogoče ponovno uporabiti. Po poročilu o evropskem izvozu rabljenih tekstilij se neprodajna oblačila kopičijo ob reki Nairobi, kjer lahko zamašijo vodotoke in prispevajo k poplavljanju.

Velike količine končajo tudi na odlagališču Dandora, kjer med mešanimi odpadki nastajajo požari. Goreči sintetični materiali dodatno onesnažujejo zrak, ki ga vdihavajo prebivalci in ljudje, ki na odlagališču iščejo uporabne predmete.

4. Reka Noyyal, Indija – cena barvanja oblačil

Mesto Tiruppur v indijski zvezni državi Tamil Nadu je pomembno središče proizvodnje pletenin in oblačil za izvoz.

Dolga desetletja so tekstilne barvarne in belilnice obremenjevale reko Noyyal z industrijskimi odpadnimi vodami. Te vsebujejo barvila, soli in kemikalije, uporabljene pri obdelavi tkanin.

Raziskava, objavljena leta 2010 v reviji Journal of Environmental Science and Engineering, je navedla, da je na območju delovalo 729 tekstilnih barvarn, ki so skupaj ustvarjale približno 96 milijonov litrov odpadne vode na dan.

Po uvedbi zahtev za čiščenje so podjetja namestila čistilne naprave, vendar je onesnaženje reke in podtalnice ostalo resen problem. Posledice so občutili tudi kmetje, ki so vodo uporabljali za namakanje.

5. Daka in Gazipur, Bangladeš – tekstilna industrija ob onesnaženih rekah

Bangladeš je eden največjih svetovnih izvoznikov oblačil. Proizvodnja je posebej zgoščena na območjih Dake, Gazipurja in Narayanganja. Barvanje in obdelava tekstila zahtevata velike količine vode ter uporabo različnih kemikalij. Če odpadne vode niso ustrezno očiščene, se onesnaženje prenaša v reke in podtalnico.

Raziskava, objavljena leta 2025 v reviji Water, je na podlagi podatkov bangladeškega okoljskega urada ugotovila, da so bile štiri od petih proučevanih rek na širšem območju Dake močno onesnažene.

Najslabše rezultate je imela reka Balu. Raziskovalci so opozorili tudi na veliko obremenjenost rek Buriganga, Turag-Tongi Khal in Shitalakhya.

Tekstilna industrija sicer ni edini vir njihovega onesnaženja, je pa eden pomembnih dejavnikov, ki prispevajo k poslabšanju kakovosti vode.

6. Reka Citarum, Indonezija – strupena dediščina tekstilnih tovarn

Reka Citarum na zahodu indonezijskega otoka Java je postala simbol industrijskega onesnaževanja. Ob njej delujejo številne tovarne, med njimi tekstilni obrati za barvanje in obdelavo tkanin. Odpadne vode iz tovarn so bile eden glavnih virov kemičnega onesnaževanja.

Razmere so bile tako hude, da so prebivalci ob reki opuščali ribolov in uporabo vode za vsakodnevna opravila. Program Združenih narodov za razvoj (UNDP) je leta 2023 opisal prizadevanja za obnovo reke in navedel pričevanja prebivalcev o nekoč črni, smrdeči vodi ter kožnih težavah po stiku z njo.

Sanacijski ukrepi so prinesli izboljšave, vendar onesnaženje ostaja pomemben izziv.

7. Aralsko jezero, Uzbekistan in Kazahstan – bombaž, ki je izsušil morje

Aralsko jezero je bilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja četrto največje jezero na svetu. Danes je velik del njegovega nekdanjega dna puščava.

Glavni vzrok je bilo obsežno preusmerjanje vode iz rek Amu Darja in Sir Darja za namakanje kmetijskih površin, predvsem nasadov bombaža.

Po podatkih Konvencije Združenih narodov za boj proti dezertifikaciji (UNCCD) je Aralsko jezero do začetka tega stoletja izgubilo približno 90 odstotkov svoje prvotne prostornine vode.

Izginotje jezera je uničilo velik del ribištva, povečalo slanost tal in povzročilo širjenje slanega prahu, onesnaženega tudi z ostanki kmetijskih kemikalij.

V severnem delu jezera so obnovitveni ukrepi omogočili delno okrevanje, južni del pa ostaja močno prizadet.

8. Xintang, Kitajska – mesto kavbojk in onesnaženih voda

Kitajsko mesto Xintang v provinci Guangdong je zaslovelo kot eno največjih svetovnih središč proizvodnje kavbojk.

Že leta 2010 je Greenpeace v raziskavi Intimate Pollution opozoril na hudo onesnaženje vode in okolja v tamkajšnjih tekstilnih industrijskih območjih.

Barvanje jeansa, pranje in kemična obdelava tkanin so bili povezani z odvajanjem onesnaženih industrijskih voda. Raziskovalci so opozorili na škodljive snovi v vodotokih in usedlinah.

Takratna poročila so opisovala proizvodnjo več sto milijonov kosov oblačil iz jeansa na leto. Xintang je postal primer, kako lahko izjemna koncentracija tekstilne industrije na enem območju povzroči veliko okoljsko obremenitev.

9. Faisalabad, Pakistan – tekstilne odpadne vode

Faisalabad je eno najpomembnejših pakistanskih tekstilnih središč. V industrijskih območjih delujejo številne predilnice, barvarne in obrati za kemično obdelavo tkanin.

Raziskava iz leta 2025, objavljena v reviji Sustainability, je posebej proučila industrijsko območje Khurrianwala, kjer deluje več kot 200 tekstilnih obratov. Raziskovalci so opozorili na odpadne vode z barvili, solmi, površinsko aktivnimi snovmi in težkimi kovinami.

Vzorci odpadnih voda so pokazali veliko organsko obremenitev. Raziskovalci so zato preizkusili sistem čiščenja z biološkimi postopki in umetnimi mokrišči, ki je v pilotnem poskusu zmanjšal kemijsko potrebo po kisiku za 91 odstotkov.

Primer kaže, da so učinkovitejše tehnologije čiščenja mogoče, vendar onesnaževanje ostaja problem tam, kjer odpadne vode še vedno odtekajo brez ustrezne obdelave.

10. Reka Caledon, Lesoto – reka jeansa

Majhna afriška država Lesoto je pomembna proizvajalka oblačil za tuje trge, zlasti izdelkov iz jeansa.

Industrijska območja v okolici prestolnice Maseru so bila dolga leta povezana z odvajanjem tekstilnih odpadnih voda v vodotoke, med drugim v reko Caledon, imenovano tudi Mohokare.

Raziskava, objavljena leta 2014 v reviji European Chemical Bulletin, je proučila kakovost vode na več mestih ob reki. Na območju, kjer so se vanjo izlivale tekstilne odpadne vode, so bile nekatere izmerjene vrednosti parametrov onesnaženja tudi do 900 odstotkov višje kot na vzorčnem mestu nad mestom.

Tako se za kavbojkami, izdelanimi za oddaljene trge, skriva tudi zgodovina onesnaževanja rek v eni najmanjših afriških držav.

Preberite tudi: Temna stran planeta: 10 živali, ki so najpogostejše žrtve nezakonite trgovine

Temna stran planeta: 10 živali, ki so najpogostejše žrtve nezakonite trgovine

The post Temna stran planeta: 10 krajev, kjer je moda pustila okoljsko opustošenje appeared first on Eko Dežela.

Read Entire Article