Teater absurda

Preteklo soboto zvečer smo se s pietetno slovesnostjo spomnili vseh žrtev komunističnega nasilja. Množica ljudi se je zbrala v Ljubljani, na Trgu republike, ter se tudi s prižganimi svečkami poklonila vsem umorjenim. Toda, če so bile svečke za prisotne znamenje upanja, da bodo mrtvi končno našli zadnji počitek v posvečeni zemlji in da jim bo vrnjeno dobro ime, pa so prav te iste svečke nekoga tako zelo razdražile, da se je v naslednjih dneh znašel nad njimi ter jih razmetal po trgu. Kakšna zmeda in stiska mora biti v človeku, da je sposoben takega dejanja. Toda to dejanje zelo slikovito odraža tudi stanje duha v naši domovini, ki je nadvse izključevalno in nestrpno do tistih, ki mislijo drugače. Da je tako je ob vandalizmu nad svečkami pokazal predsednik sveta javne televizije, ki je bil zaprošen za komentar. Njegova izjava je bila nespoštljiva, sramotna – da ne pozna tega dogodka; da naj udeleženci skrbneje izbirajo, kje prižigajo svečke, da ne bodo s krajem prižiga netili prepirov. Si predstavljate ogorčenje osrednjih medijev, levih politikov in aktivistov, če bi kaj takega izjavil ob paradi ponosa? Da naj premislijo, kjer bodo razvili mavrično zastavo, da ne bodo netili prepirov? Vsi bi šli v zrak in zahtevali njegovo glavo. Toda ker je bila njegova izjava namenjena ljudem, ki prihajajo iz pomladnega pola, izjava med prej naštetimi ni naletela na noben zgražajoč odziv.