Tea Bajc v Arena di Verona. Akmen ni cilj. Je eden tistih trenutkov na poti, ki te opomnijo, da se splača ostati predan, radoveden in pogumen tudi za vse tisto, kar še prihaja!

3 hours ago 30

Tea Bajc je članica mariborskega baleta, ki je letošnje poletje preživela v Arena di Verona v vlogi Akmen primabalerine v Zeffirellijevi Aidi.

Draga Tea, prijazen pozdrav na Paradinem portalu. In tale intervju bi lahko nastal že lani, a vse vedno pride ob svojem času. Lani si bila že del veronske ekipe izvajalcev in letos ponovno. S tem, da je tvoj angažma kulminiral v teh dneh. Povej nam kako bi lansko poletje primerjala z letošnjim?
Lansko poletje je bilo zame predvsem odkrivanje Arene di Verona od znotraj – spoznavanje tega izjemnega prostora, njegovega ritma, ljudi in vsega, kar se skriva za spektaklom, ki ga vidi občinstvo. Že takrat sem čutila veliko hvaležnost, da sem lahko postala del te zgodbe. Letos pa Areno doživljam drugače, globlje in tudi bolj osebno. Ni več samo velik oder, na katerem nastopam, ampak prostor, s katerim me že povezujejo izkušnje, ljudje in spomini. Če je bilo lansko leto začetek, je letos ta zgodba dobila svoje posebno poglavje.

In letos vrh v Aidi z vlogo Akmen. Ta angažma pa je nekaj posebnega, kajne?Vsekakor. Letošnja priložnost, da zaplešem vlogo Akmen, primabalerine v Zeffirellijevi Aidi, je zame dobila povsem novo dimenzijo. Predvsem zaradi zgodovine, ki jo ta vloga nosi. Koreografijo je Vladimir Vasiliev ustvaril za Carlo Fracci, zato se zavedaš, da ne prevzemaš le koreografije, ampak vstopaš v umetniško dediščino, ki je obstajala dolgo pred tabo. Ko sem prvič kot Akmen sama stopila pred skoraj 15.000 ljudi, je bilo težko odmisliti pomen tega trenutka. Še posebej zato, ker sem Areno kot deklica obiskovala z družino in z občudovanjem opazovala umetnike na tem odru. Takrat se mi je ta svet zdel neizmerno velik in skoraj nedosegljiv.

Leta pozneje sem stala na istem odru sama – v kostumu, v vlogi, ki je bila povezana tudi z imenom in umetniško zapuščino Carle Fracci. V takšnih trenutkih se resnično zaveš, kako nepredvidljiva in čudovita je lahko življenjska pot. Nekatere sanje se namreč ne uresničijo tako, kot smo si jih nekoč predstavljali. Včasih nas življenje pripelje še dlje, kot smo si sploh upali sanjati.

Kako pa si prišla do angažmaja v veronski areni?
Tako lani kot letos sem morala opraviti avdicijo, na kateri sem se med več sto baletnimi plesalkami potegovala za priložnost, da postanem del zgodbe veronske Arene. Vsaka avdicija je svojevrsten preizkus – ne le znanja in pripravljenosti, ampak tudi poguma, da se znova izpostaviš in verjameš vase. V našem poklicu nikoli zares ne veš, katera vrata bodo vodila do naslednjih. Zato verjamem, da je treba vsako priložnost sprejeti z enako predanostjo, ne glede na to, kam nas na koncu pripelje. Pogosto šele s časom razumemo, zakaj je bil določen korak pomemben.

Predvidevam, da je to ‘poletno delo’, če se tako izrazim in ostajaš del ekipe mariborskega baleta ali se kaj spreminja v tvoji karieri?
Ostajam članica Baleta SNG Maribor, Arena di Verona pa je moj poletni angažma. Zelo sem hvaležna, da lahko danes združujem oba svetova, saj mi vsak na svoj način daje nekaj pomembnega. Z leti sem kariero nehala dojemati kot ravno črto, po kateri moraš ves čas nekam hiteti. Danes jo vidim bolj kot mozaik različnih izkušenj, ljudi, odrov in vlog, ki te počasi oblikujejo kot umetnika – in tudi kot človeka. Maribor za zdaj ostaja moja umetniška baza, Arena pa mi odpira prostor, da stopim iz svojega vsakdana, spoznam nove umetnike in se preizkusim v drugačnem okolju. Iz Verone se tako vedno vrnem z novimi izkušnjami, pogledom in delom sebe, ki ga prej nisem poznala. Kaj bo prinesla prihodnost, ne vem. In pravzaprav mi je všeč, da je tako. Ne želim je preveč načrtovati. Pomembneje mi je, da ostajam odprta za priložnosti, ki imajo zame umetniški smisel, me premaknejo iz cone udobja in mi omogočajo, da še naprej rastem.

Tvoji plesni kolegi so skoraj vsi na počitnicah, nekateri pa ste nadaljevali v intenzivnem tempu. Kaj je botrovalo odločitvi, da daš prednost delu tudi med poletjem? In vidim, da je Aida na sporedu še 30. avgusta kar pomeni, da te čaka še nekaj predstav, kajne?
Zavedam se, da je počitek za plesalca nujen. Hkrati pa se zavedam tudi, da je naša kariera časovno omejena in da vseh priložnosti ni mogoče prestaviti na naslednje leto. Ko pride možnost, da poleti plešem v Areni di Verona, je moja odločitev zato precej preprosta. Počitnice bodo še prišle, določenega trenutka na odru pa morda nikoli več ne bo. Seveda je cena tega intenziven ritem – vaje, predstave (vseh je namreč preko 45 na festivalu), vročina, zelo pozni večeri in malo časa za regeneracijo. Toda odločitev je moja in zato tudi utrujenost sprejemam drugače. Želim izkoristiti čas, ko mi telo, znanje in življenje omogočajo, da počnem to, kar imam najraje. Nekega dne bo za počitek dovolj časa; danes pa želim predvsem vedeti, da svojih priložnosti nisem opazovala od daleč.

Kakšno je življenje v poletju v takšnem mestu kot je Verona v katerem se vse vrti okoli veronskega festivala?
Verona ima v času festivala posebno energijo. Čez dan živi kot eno najbolj obiskanih italijanskih mest, proti večeru pa se začne vse počasi stekati proti Areni. Na ulicah srečuješ občinstvo, umetnike, glasbenike, tehnike in ljudi z vseh koncev sveta. Vse nekako živi v pričakovanju večera. Mene pa morda še bolj fascinira svet, ki ga občinstvo ne vidi. Za eno samo predstavo stoji ogromno ljudi, nešteto ur dela, predanosti in neverjetno natančna organizacija. Arena je pravzaprav mesto znotraj mesta – z lastnim ritmom, energijo in življenjem. Poseben je tudi trenutek po predstavi. Še nekaj minut prej stojiš pred tisoči ljudi, obdana z glasbo, lučmi in energijo ogromnega prostora, potem pa stopiš skozi vrata Arene in se nenadoma znajdeš na ulicah Verone. Mesto se počasi umirja, luči ostajajo za tabo, vse, kar se je zgodilo na odru, pa za trenutek ostane samo še v tebi. In potem na poti domov srečuješ ljudi, ki te ustavijo, ti čestitajo, ploskajo in se ti zahvalijo za nekaj, kar si se jih tisti večer dotaknila. Ta neposreden stik z občinstvom je nekaj, česar drugje še nisem doživela na tak način. Morda je prav zato zame Verona tako posebna – ker ti pokaže, da umetnost ne ostane na odru. Za nekaj trenutkov gre s teboj na ulice in živi naprej med ljudmi.

Kaj predstavlja ta nastop v tvoji karieri?
Predvsem mejnik. Ne toliko v smislu naziva ali ene vrstice več v biografiji, ampak kot osebno potrditev, da imajo leta dela, discipline in vztrajnosti svoj pomen.
V baletu veliko časa preživiš v procesu. Vsak dan znova delaš na podrobnostih, ki jih morda nihče drug niti ne opazi. Veliko je odrekanja, ponavljanja, dvomov in trenutkov, ko moraš verjeti v svojo pot, še preden imaš kakršenkoli dokaz, da vodi v pravo smer. Zato so trenutki, kot je ta, dragoceni. Ne zato, ker pomenijo, da si nekam ‘prispel’, ampak ker ti za trenutek dovolijo pogledati nazaj in razumeti, zakaj si vztrajal. Zame Akmen ni cilj. Je eden tistih trenutkov na poti, ki te opomnijo, da se splača ostati predan, radoveden in pogumen tudi za vse tisto, kar še prihaja.

Ko sem te pred leti vprašala kdaj je tvoja baletna duša najbolj srečna si odgovorila: ‘Moj poklic je tudi moj hobi. Vsaka uspešna predstava je izpolnitev, zadovoljstvo in navdih za naprej.’ Bi sedaj kaj drugače odgovorila, dodala mogoče?
Odgovora ne bi spremenila, bi mu pa danes zagotovo nekaj dodala. Ko si mlad, sanjaš o velikih odrih, vlogah in trenutkih. Z leti pa začneš razumeti, da bistvo ni samo v tem, kam prideš, ampak predvsem v tem, kaj na poti do tja ostane v tebi. Danes je moja baletna duša najbolj srečna, kadar kljub vsem letom discipline, utrujenosti, uspehom in razočaranjem še vedno začutim isto iskreno vznemirjenje tik preden stopim na oder. Takrat ni pomembno, kaj je bilo včeraj in kaj bo jutri. Ostanejo samo oder, glasba in trenutek, ki se ne bo nikoli več ponovil na popolnoma enak način. Morda je največji uspeh umetnika prav to, da skozi leta profesionalizma v sebi ne izgubi otroka, ki je nekoč začel samo zato, ker je imel ples neizmerno rad. In dokler bom v sebi prepoznala ta občutek, bom vedela, da sem še vedno na pravem mestu.

Hvala in vse dobro ti želim tako v Veroni kot v novi mariborski sezoni.
Hvala vam za povabilo in predvsem za vprašanja, ob katerih sem se morala za trenutek ustaviti. V našem vsakdanu se vse dogaja zelo hitro – ena vaja, ena predstava, naslednji projekt – in pogosto šele z razdalje razumemo, kako posebni so bili določeni trenutki.