Tako odhajajoča leva vlada skrbi za invalide: grožnje z izvršbo, molk o odgovorih in sistematično ignoriranje zakona

Elena Pečarič, predsednica društva YHD – Društva za teorijo in kulturo hendikepa, ki je sicer izvajalec osebne asistence in drugih storitev, ki hendikepiranim omogočajo, da živijo neodvisno je na X objavila daljši zapis, v katerem opisuje zaskrbljujočo prakso na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), natančneje na Direktoratu za invalide.

Zaposlena na direktoratu jih je poklicala in jim grozila z izvršbo ali preklicem nakazila refundacije plač zaposlenih – brez kakršnihkoli pisnih pojasnil, možnosti ugovora ali dialoga.

Pečaričeva piše: “Lahko si mislite, da nam je vzelo sapo, še bolj pa grozljivo dejstvo, da na tem ministrstvu nimajo navade odgovarjati na nič, ne na naše finančne ugovore, pojasnila in argumentacije, tudi ne na številne predloge, ki smo jim poslali glede na številne konflikte interesov in spodnjih praks v škodo samih uporabnikov.” Ignorirajo tudi pet predlogov za noveliranje Zakona o osebni asistenci (ZOA), ki naj bi preprečili degradacijo pravic invalidov (MKPI).

V pismu, ki ga je na X-u objavila pod sporočilo Janeza Janše glede volilnih rezultatov, Pečaričeva zahteva pisno pojasnilo od generalne direktorice Direktorata za invalide Andrejke Znoj in trenutno še pristojnega ministra Luke Mesca, da se bodo lahko branili pred “grožnjami in ustrahovanji“. Posebej izpostavi, da uslužbenka ministrstva brez težav prizna: njihovi uporabniki so “tisti, ki najbolj stanemo nerentabilni z vidika gospodarnosti in ekonomičnosti”.

Foto: bobo

Zakonska dolžnost, ki je ni nihče izpolnil
Pečaričeva se sklicuje na 22.a člen ZOA (vstavljen z novelo ZOA-B leta 2021): ponovna ocena upravičenosti do osebne asistence se mora izvesti po uradni dolžnosti najpozneje v petih letih od pridobitve pravice. V postopku se preveri, ali je obseg ur in vrst storitev še ustrezen – lahko se poveča, zmanjša ali ohrani. To ni prostovoljna možnost, temveč zakonska dolžnost MDDSZ in centrov za socialno delo (CSD). Minister mora poskrbeti, da CSD postopke izvedejo na njegov poziv.

Uradni viri po njenih besedah kažejo nasprotno:

• Revizijsko poročilo Računskega sodišča RS (junij 2024): Institut ponovne ocene po uradni dolžnosti (ključni ukrep za obvladovanje rasti števila uporabnikov in proračunskih izdatkov) se v obdobju revizije ni izvajal. MDDSZ ga je sam predlagal leta 2021 prav zaradi hitrega naraščanja stroškov, a ga ni uresničil.40
• Seja delovnega telesa Državnega zbora (februar 2025): Poslanci in predstavniki invalidskih organizacij so opozorili, da minister ni odredil ponovnih ocen, čeprav bi morale biti opravljene že v 2024. Eden od govorcev je omenil dokument iz 2023 (podpisan s strani sekretarja), s katerim naj bi se inštitutu prepovedalo izvajanje ponovnih ocen.

V praksi se ponovne ocene izvajajo samo na zahtevo uporabnika, ob spremembi zdravstvenega stanja ali sumu zlorabe. Sistematične, zakonsko predpisane ocene po uradni dolžnosti za večino upravičencev (tisti s pravico od 2019 dalje bi morali biti ocenjeni najpozneje do 2024–2026) še vedno niso bile izvedene.

Posledice za invalide in proračun
Neizvajanje zakonsko obvezne ponovne ocene pomeni, da sistem deluje brez rednega preverjanja upravičenosti. To lahko vodi v neenakopravno obravnavo, oteženo načrtovanje proračuna RS (osebna asistenca je eden najdražjih programov socialnega varstva – lani okoli 242 milijonov evrov), škodo potencialnim novim uporabnikom in drugim storitvam (sredstva niso optimalno razporejena).

Maščevanje levega pola?
Elena Pečarič, ki je sicer znana kot prepričana levičarka in dolgoletna aktivistka za pravice invalidov, je marca 2026 javno napovedala, da tokrat ne bo volila leve strani. Kot levičarka, ki vidi “umazano propagando levih”, je zapisala, da jo je levosredinska vlada pripeljala do paradoksa in da bo “z užitkom volila nekoga iz desnice”. To je eden najbolj jasnih signalov razočaranja nad konkretno politiko Golobove vlade.

Foto: bobo

Namesto dialoga in izpolnjevanja zakonskih obveznosti se zdi, da odhajajoča leva vlada uporablja administrativne grožnje in molk kot orodje pritiska na nevladne organizacije in aktiviste, ki opozarjajo na sistemske napake. Grožnja z izvršbo refundacije plač zaposlenim v društvu, ki zagotavlja osebno asistenco, deluje kot klasično ustrahovanje tistih, ki najbolj potrebujejo podporo. Ironično je prav leva vlada tista, ki se rada razglaša za socialno občutljivo in inkluzivno, potem pa v praksi ignorira lastne zakone. Sicer pa to ni njihov edini lapsus v zadnjih dneh, dober primer njihove neefektivnosti je Zakon o dolgotrajni oskrbi. Ta se je izkazal za finančni polom. O tem več tukaj.

A.H.