Ta prizor srečamo samo še v nekaterih slovenskih krajih

Na rahlo nagnjenem travniku pred staro hišo se kokoši mirno sprehajajo, brskajo po tleh in se grejejo na redkem zimskem soncu. Brez ograj, brez zapletenih pravil, brez urnikov. Takšen prizor danes v Sloveniji ni več samoumeven. Še pred nekaj desetletji pa je bil del vsakdana, zlasti na podeželju in na robovih vasi.

Gre za podobo sveta, v katerem so imele kokoši vlogo, ne statusa. Bile so del dvorišča, ne projekta. Del življenja, ne tržne niše. Prav zato se danes zdi skoraj nenavadna, čeprav je bila nekoč povsem običajna.

Kokoši so del vsakdana, ne naložba

Naše babice kokoši niso dojemale kot vir popolnega nadzora. Spuščene so bile na prosto, pogosto so se pasle skupaj z drugimi živalmi, včasih tudi na sosedovem travniku. Jajca so bila bonus, ne cilj.

Če je lisica ponoči odnesla kakšno kokoš, to ni bil razlog za paniko. Spregovorilo se je o tem, zamahnilo z roko in šlo naprej. Življenje je teklo dalje. Kokoši so bile del naravnega reda, kjer ni bilo vse podrejeno učinkovitosti.

Kokoši na vasi

Prosta reja brez oznak in certifikatov

Danes se izraz prosta reja pogosto pojavlja na embalaži in v oglasih. Včasih pomeni veliko, drugič precej manj. Takrat ni pomenil ničesar posebnega, ker je bil samoumeven. Kokoši so se hranile z ostanki iz kuhinje, zrnjem, travo in žuželkami. Nobenih dodatkov, nobenih tabel, nobenih navodil. Jajca niso bila vedno enaka, a so bila del okolja, v katerem so nastala.

Hiša, dvorišče in živali kot celota

Stare kmečke hiše niso bile ločene od življenja okrog sebe. Dvorišče je bilo prostor srečevanja, dela in igre. Kokoši so se gibale med ljudmi, otroki in orodjem. Takšna ureditev je zahtevala manj pravil, a več sprejemanja. Ni bilo pričakovanj, da bo vse pod nadzorom. Če je kokoš zašla predaleč, se je vrnila sama. Če ne, se je to sprejelo kot del življenja.

Zakaj takšni prizori izginjajo?

Današnji način življenja temelji na drugačnih vrednotah. Red, varnost, predvidljivost in učinkovitost imajo prednost. Prosta reja na dvorišču zahteva čas, potrpežljivost in pripravljenost sprejeti izgubo. Poleg tega so pravila, urbanizacija in spremembe v načinu bivanja zožile prostor za takšne oblike sobivanja z živalmi. V mestih je skoraj nepredstavljiva, na podeželju pa vse redkejša.

Nostalgija ali opomin

Fotografije in prizori, kakršen je ta, niso le romantičen pogled v preteklost. So tudi opomin, da je bilo življenje nekoč manj nadzorovano, a morda bolj usklajeno z okoljem. Ne gre za idealizacijo. Lisica in kragulj nista bila prijazna soseda, izgube so bile resnične. A odnos do teh izgub je bil drugačen. Manj obremenjen z lastništvom in več s sprejemanjem.

Spomin, ki ostaja v redkih krajih

Takšne podobe danes še srečamo v nekaterih slovenskih krajih, običajno tam, kjer se čas giblje počasneje. Tam, kjer dvorišče še ni parkirišče in kjer živali niso povsem ločene od ljudi. Morda teh prizorov ne bo več veliko. Prav zato je vredno, da jih opazimo, ko jih še lahko.

Objava Ta prizor srečamo samo še v nekaterih slovenskih krajih se je pojavila na Vse za moj dan.