Ta majhna navada na sveti večer je nekoč pomenila, da je dan res končan

Božična okrasitev za novo leto

Pozni večer svetega večera je imel nekoč poseben ton. Večerja je bila že zdavnaj za nami, krožniki pospravljeni, pogovor se je razredčil v kratke stavke in dolge premore. Nihče se ni več premikal po hiši z namenom. Luči niso ugasnile naenkrat, temveč so se ena za drugo umikale temi, kot da bi se dan sam odločil, da je dovolj.

V prostoru ni bilo občutka konca, temveč zapiranja.

Večer kot čas, ki se ne nadaljuje

Zgodnje ugašanje luči na sveti večer ni bilo načrtovano dejanje. Nihče ni gledal na uro in nihče ni rekel, da je čas za temo. Večer je imel svoj ritem in ta ritem je bil počasen. Opravila so se zaključila že prej, zato ni bilo potrebe, da bi svetloba ostajala.

Ljudje so večer razumeli kot čas, ki se ne širi naprej. Sveti večer ni bil priložnost za nove začetke, temveč za umiritev. Luč je sledila temu občutku.

Svetloba in gibanje v prostoru

Močnejša svetloba prinese gibanje. Odpira pogovor, spodbuja opravke, vleče pozornost. Mehkejša svetloba pa upočasni korak in zniža glas. Na sveti večer je svetloba postajala zadržana, skoraj neopazna.

Ob takšni luči ni bilo potrebe po velikih besedah. Pogovor se je zgodil, če je bil potreben, sicer pa je tišina ostala povsem sprejemljiva. Ljudje so sedeli, ne da bi imeli občutek, da bi morali še kaj storiti.

Zakaj je bilo to nekaj običajnega?

Zgodnje ugašanje luči je bilo del vsakdanjega reda, ne posebnost praznika. Sveti večer je ta red le še poudaril. Dnevi so bili jasneje razdeljeni, večeri krajši, tempo počasnejši.

Električna svetloba ni zapolnila vsakega kota hiše. Nekateri prostori so ostali v poltemi, kar ni veljalo za pomanjkanje, temveč za ravnovesje. Hiša ni bila namenjena stalni dejavnosti.

Novoletna okrasitev, lučke

Kako luči ostajajo prižgane danes?

Danes luči pogosto ostajajo prižgane dlje, brez posebnega razloga. Svetloba spremlja dejavnosti, ki se ne končajo same od sebe. Pogovor se nadaljuje, opravila se nizajo, dan se podaljšuje, tudi kadar ni prave potrebe.

To ni slabše, je pa drugače. Svetloba je postala stalnica in večer izgubi svojo mejo. Sveti večer se tako pogosto prelije v običajen večer, brez jasnega občutka zapiranja.

Razlika v ritmu, ne v vrednosti

Preteklost ni imela boljših večerov, imela je drugačen ritem. Ugašanje luči je sledilo temu ritmu, ne pravilom. Večer se je zaključil, ker ni bilo več ničesar, kar bi ga držalo budnega.

Danes ta meja ni več samoumevna. Svetloba ostane, ker lahko. In ker se tega skoraj ne opazi.

Tihi trenutek, ki še vedno obstaja

Ugašanje luči ni izgubilo pomena, le spremenilo je obliko. Še vedno se lahko zgodi, čeprav brez posebnega razloga. Ena luč manj, nekoliko več sence, krajši pogovor.

Sveti večer morda ne zahteva teme, a dopušča mir. In včasih je dovolj že to, da se prostor za trenutek umiri, brez pravil in brez potrebe po razlagi.

Kaj Slovenci največkrat naredimo za božično večerjo?

Večji okraski naj gredo na smreko pri dnu – to je razlog, zakaj

Zakaj se po božični večerji počutimo težke – krivec ni potica

Objava Ta majhna navada na sveti večer je nekoč pomenila, da je dan res končan se je pojavila na Vse za moj dan.