Svojci pokojnega o tožbi Melamina: Namesto miru znova odpiranje rane

Tri leta po delovni nesreči v kočevskem Melaminu, ki je terjala sedem življenj, je podjetje vložilo tožbo zoper starše in zunajzakonsko partnerko delavca, za katerega v podjetju menijo, da je bil odgovoren za eksplozijo. Pravni postopek je v teku, podjetje Melamin od svojcev pokojnika terja plačilo 60.000 evrov. V celoti objavljamo odgovor družine Južnič in partnerke pokojnega Maria Južniča na tožbo podjetja Melamin.

“Upam, da nihče v življenju ne občuti izgube sina in izgube zaupanja v sočloveka hkrati.

Z nesrečo v podjetju Melamin je naša družina izgubila otroka. Sorojenca. Partnerja. Nekoga, ki je bil srce našega vsakdana in prihodnosti. Življenje se je tistega dne ustavilo – bolečina, ki jo nosimo, ne bo nikoli izginila.

Toda kar sledi, je nepredstavljivo. Ko človek misli, da ga ne more nič več vznemiriti, ga doleti še novo razočaranje – tokrat ne od usode, ampak od ljudi. Od tistih, za katere bi najmanj pričakovali, da bodo krutost in brezbrižnost zamenjali za človečnost.

Vodstvo podjetja Melamin – podjetja, ki je bilo kraj zadnjih trenutkov našega sina – se je odločilo, da zoper nas, njegove svojce, vloži tožbo. Ne zaradi resnice. Ne zaradi pravičnosti. Ampak, kot kaže, zato, ker verjamejo, da je dovoljeno stopiti čez bolečino in na rano, če je to v interesu moči ali lastne zaščite.

Zakaj? Od kod taka odločitev? Ne vemo. Lahko le ugibamo, da se oklepajo vsega, kar bi lahko zavarovalo njihove položaje ali utišalo odgovornost. A pri tem pozabljajo na nekaj temeljnega – na etiko, pieteto, spoštovanje do umrlih in živih.

Ne predstavljamo si, kako takšno vodstvo vodi druge zaposlene. Ljudje, ki vsak dan opravljajo svoje delo – predano, skrbno – si zaslužijo več kot tišino vodstva, kadar gre za najtežje človeške trenutke. Sedaj je jasno, da ne morejo računati na podporo vodstva v primeru nesreče.

Kaj si o tem mislijo nadzorniki in lastniki Melamina d.d.?

Vprašajte se. Vprašajte jih. Vprašajte, ali je njihov direktor odsev njih samih.

Kako je mogoče, da se nekdo, ki vodi podjetje, odloči vložiti tožbo zoper svojce umrlega? Kako lahko soglašajo s tem, da se bolečina staršev, brata in partnerke poglablja v sodnih dvoranah, kjer se ne bo sodilo zgolj o evrih, temveč o človečnosti?

Ali res nihče med vami ne začuti, da je bilo storjeno nekaj, kar presega meje sprejemljivega?

Tiho soglasje k takšni odločitvi je dejanje. Je tiha soodgovornost. Je potrditev, da je direktorjev podpis tudi vaš. Da tožba, ki smo jo prejeli v poštni nabiralnik, prihaja ne le iz pisarne, ampak iz src tistih, ki bi morali biti temelj etične drže podjetja.

Ne pričakujemo nekaj, kar bi presegalo razum, a pričakujemo – vsaj nekaj – človečnost.

Vprašajte se: bi vi to dopustili, če bi šlo za vašega otroka?

Pred nami je zdaj boleča in dolga pot – ne tista, ki bi vodila k spravi in notranjemu miru, ampak tista, ki se bo odvijala v sodnih dvoranah. Namesto da bi v miru doma žalovali in iskali moč, bomo prisiljeni znova in znova odpirati rano, ki ni nikoli dobila priložnosti, da bi se zacelila.”