Svetovni dan pljučne hipertenzije

Ob svetovnem dnevu pljučne hipertenzije v Društvu za pljučno hipertenzijo Slovenije še posebej opozarjajo na to redko, a resno bolezen. Pljučna hipertenzija je stanje, pri katerem je krvni tlak v pljučnem krvnem obtoku nenormalno povečan, kar povzroča težko sapo, utrujenost, omotico in otekanje nog. Simptomi so pogosto nespecifični, zato bolezen velikokrat ostane predolgo neodkrita. Pravočasna diagnoza in zdravljenje bistveno izboljšata kakovost življenja bolnikov in lahko preprečita resne zaplete.

O njegovih izkušnjah s prepoznavanjem in zdravljenjem pljučne hipertenzije smo se pogovarjali z mag. Petrom Keceljem, dr. med., specialistom internistom in vodjo Medicinskega centra Remeda v Domžalah.

Na kateri točki ste se kot internist odločili, da se posvetite pulmologiji?

Specializiral sem splošno interno medicino na Kliniki Golnik, del te specializacije pa je bila usmeritev v pulmologijo. Na Golniku sem delal 20 let, predvsem na področju invazivne pulmologije – izvajal sem bronhoskopije, torakoskopije in sodeloval pri zdravljenju bolnikov s pljučno hipertenzijo. Kasneje sem se usmeril v kardiologijo in se naučil ultrazvok srca, tako da lahko danes izvedem osnovno presejalno diagnostiko pljučne hipertenzije. Nadaljnjo, natančno diagnostiko pljučne hipertenzije morajo še vedno opraviti v terciarnih centrih, kot sta Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergijo Golnik in Univerzitetni klinični center Ljubljana. Po koncu dela na Golniku sem postal zasebnik s koncesijo za pulmologijo in kardiologijo. To mi omogoča bolj široko obravnavo bolnika s pljučno hipertenzijo.   

Bi lahko rekli, da vam širši internistični pogled omogoča boljšo presojo pri usmerjanju diagnostike?

Da, moj pogled je širši , da lahko presodim, kdaj je treba nadaljevati v pulmološko ali kardiološko smer, kdaj diagnostiko poglobiti ali ustaviti, da pravočasno odkrijemo pomembne bolezni.

Vam to pomaga tudi pri prepoznavanju pljučne hipertenzije?

Vsekakor. Menim, da mora vsak pulmolog v ambulanti dobro obvladati ultrazvočno preiskavo srca. V bolnišnicah je poudarek na invazivni diagnostiki, v ambulantah pa je ključno znanje neinvazivnih preiskav.

Katere bolezni najpogosteje obravnavate v ambulanti? Je pljučna hipertenzija med njimi?

Največ imamo bolnikov s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB) in astmo. V jesensko-zimskih mesecih se pojavi tudi veliko pljučnic. Zanimivo je, da med epidemijo Covid skoraj dve leti nismo videli nobene pljučnice, kar je posledica mehanične zaščite pred rizičnimi stiki. Opažamo veliko virusnih okužb, ki pogosto preidejo v bakterijske okužbe zgornjih in spodnjih dihal, v najslabšem primeru v pljučnico. Pljučna hipertenzija je v naši ambulanti zelo redka, nanjo moramo pomisliti predvsem pri mladih, zlasti ženskah, ob nepojasnjenih težavah z dihanjem. Velikokrat je pot do diagnoze dolga, saj gre za zabrisano oziroma zamaskirano bolezen. 

Za katere bolezni pa pljučno hipertenzijo najpogosteje zamenjamo? 

Najpogosteje jo zamenjamo za astmo ali srčno popuščanje. Tudi ultrazvok srca lahko včasih zgreši diagnozo, zato je potrebna potrditvena diagnostika v terciarnih centrih.

Kaj bi svetovali pacientom, če opazijo nenadno zmanjšano fizično zmogljivost in težave z dihanjem? Kaj je dobro izpostaviti pri prvem obisku zdravnika?

Bolniki naj pomislijo, ali so imeli v otroštvu astmo ali podobne težave oziroma ali imajo družinsko zgodovino astme ali KOPB. Te bolezni se pogosteje pojavljajo v določenih družinah. 

Zelo je pomemben natančen pogovor z bolnikom, saj nam velikokrat že to, kar nam bolnik pove, olajša postavitev diagnoze. Velikokrat bolniki pozabijo, da so kot otroci imeli astmo, in ta podatek zanemarijo, čeprav je zelo pomemben. Poglobljen pogovor z bolnikom zahteva dovolj časa, tega v sodobni medicini velikokrat primanjkuje. 

Pljučna hipertenzija je lahko primarna in se razvije razmeroma zgodaj. Lahko pa nastane tudi sekundarno, na primer po pljučnih embolijah. Zato je pomembno bolnike vprašati, ali so imele njihova mati, tete ali druge ženske v družinski liniji v preteklosti globoke venske tromboze ali pljučne embolije, saj so lahko v ozadju dedne motnje koagulacije.

Kakšna pa je vloga družinskega zdravnika pri prvih korakih v diagnostiki? Kaj bi jim kot specialist svetovali – kdaj posumiti na pljučno hipertenzijo in katere osnovne preiskave je smiselno opraviti?

Današnja izobrazba družinskih zdravnikov je zelo dobra. Mladi zdravniki vedo veliko več, kot smo vedeli mi nekoč, in jih občudujem, da v poplavi pacientov in diagnoz sploh pomislijo na tako redko bolezen. To se mi zdi velik uspeh. Osebno menim, da moramo biti posebej pozorni na mlade ljudi z nepojasnjeno težko sapo. Če ni jasnega vzroka, je treba pomisliti na pljučno hipertenzijo in bolnika pravočasno napotiti naprej — sprva na ultrazvok srca ali na pregled k pulmologu, da izključimo še druge razloge za težko sapo, ki lahko nekoliko zakrijejo pravo bolezensko sliko.

Kakšne so sicer vaše izkušnje iz prakse – kako se je razvijalo zdravljenje pljučne hipertenzije? Se morda spomnite kakšnega specifičnega primera, ki vas je posebej zaznamoval?  

Danes imamo za pljučno hipertenzijo uspešno terapijo. V začetku moje službene poti, je bila to diagnoza s kratkim preživetjem. Uspešne terapije ni bilo, bolezen je hitro napredovala. Nato smo pljučno hipertenzijo zdravili z različnimi zdravili kot so  zaviralci kalcijevih kanalčkov, npr. amlodipin, ki pa so bili na žalost malo uspešni. Trenutno zdravimo pljučno hipertenzijo s kombinacijo več zdravil. Uspešno zdravilo je sildenafilom, ki ga uporabljamo tudi v druge namene in je poznan pod imenom Viagra. Pri izbranih bolnikih izvajamo presaditve pljuč in srca.

Spomnim se starejšega gospoda, ki je prišel na Golnik zaradi pljučne hipertenzije. Prav takrat smo v New England Journal of Medicine prebrali članek o novi terapiji, ki je predvidevala uporabo sildenafila. Odločili smo se, da poskusimo. Ves čas smo mu merili tlak – in ta je močno padel. Ugotovili smo, da potrebuje 50 mg Viagre dvakrat dnevno.

Zdravilo takrat še ni bilo registrirano za tovrstno uporabo, zato bi moral strošek kriti bolnik sam, česar si zaradi nizke pokojnine ni mogel privoščiti. Z lokalno lekarno smo se uspeli dogovoriti, da zdravilo naročijo, strošek je poravnala ZZZS kot interventno zdravljenje, kar je odobril dr. Fürst, po predloženi zahtevani dokumentaciji. (op. avtorja: prim. mag. Jurij Fürst, dr. med., specialist interne medicine).

Spomnim se, da je bilo takrat na ta račun veliko anekdot – »Viagro smo kupovali za sapo« – a gospod je že po eni uri občutil neverjetno olajšanje. Zadihal je polno – skoraj čudežno, nekaj, kar res redko vidiš. To je bil eden mojih prvih takšnih primerov in ena lepših zgodb iz tistih časov.

Zavedamo se, da je PH samo ena od mnogih težje diagnosticiranih bolezni, pa kljub temu, kaj menite, da bi lahko zdravstveni sistem naredil bolje pri zgodnjem odkrivanju pljučne hipertenzije? Na kateri stopnji izobraževanja bi bilo smiselno dodati predavanja o PH?

K večji prepoznavnosti bolezni gotovo prispeva tudi dejstvo, da imamo danes učinkovita zdravila. Pljučna hipertenzija se zdaj pogosteje diagnosticira. Na voljo so uspešne  terapije s kombinacijo treh ali štirih zdravil hkrati, zdravila pa so na voljo kot tablete ali injekcije.

Biološka zdravila pomenijo izjemen preskok. Ko sem bil mlad zdravnik, smo šele spoznavali prva poskusna biološka zdravila za revmatične bolezni. Če so bolniki nekoč komaj dvignili roko, so danes normalno gibljivi. Res je neverjetno, kakšen napredek smo dosegli. Podobno velja za pljučno hipertenzijo.

Društvo za pljučno hipertenzijo v maju organizira dogodek »Vsak vdih šteje«, s katerim želijo ljudi spodbuditi k večji pozornosti na svoje dihanje in počutje. Zakaj menite, da je ozaveščanje tako pomembno – in kaj bi želeli sporočiti ljudem v lokalni skupnosti?

Splošno populacijo je treba ozaveščati o bolezni, težavah in možnostih zdravljenja – ne o nerealnih, imaginarnih rešitvah. Ljudem moramo jasno povedati, kaj je resnično možno storiti. Tudi težka diagnoza in lajšanje simptomov sta del medicine in del življenja – ni vse vedno popolno ozdravljenje.

V medicini vedno skušamo pomagati. Ne cepimo in ne predpisujemo zdravil zato, da bi škodili. Danes imamo, denimo, biološka zdravila za karcinom pljuč, ki bolnikom pomembno podaljšajo življenje po diagnozi – včasih so preživeli le nekaj mesecev. To je velik preskok. Tudi pri pljučni hipertenziji sta se preživetje in kvaliteta življenja s sodobnimi metodami zdravljenja pomembno izboljšala.

Prilagojeni šestminutni test hoje, ki ga boste izvajali na dogodku je tako pomemben korak k boljšemu razumevanju in objektivaciji težav bolnikov s pljučno hipertenzijo.

Vabljeni v Kranj na dogodek »Vsak vdih šteje«

Pljučna hipertenzija je bolezen, ki pogosto predolgo ostane neopažena – zato je zgodnje prepoznavanje ključnega pomena. Da bi jo bolje razumeli in znali pravočasno prepoznati prve znake, vas Društvo za pljučno hipertenzijo Slovenije vabi na dogodek »Vsak vdih šteje«, ki bo potekal v ponedeljek, 5. maja 2025, med 13. in 18. uro na Slovenskem trgu v Kranju.

Na dogodku boste lahko:

• spoznali simptome bolezni,
• se pogovorili z zdravniki, bolniki in člani društva,
• ter s pomočjo prilagojenega šestminutnega testa hoje izkusili, kako težko je dihati bolnikom s pljučno hipertenzijo.

Pridružite se in pomagajte širiti zavedanje: vsak lažji vdih res šteje.

The post Svetovni dan pljučne hipertenzije appeared first on domžalec.si.