Sum prirejenega razpisa pod Hribom svobode: Ali komisija res ni prepoznala sloga domačega arhitekta (čeprav je anonimnost pri javnem arhitekturnem natečaju ključna) in ali je župan dr. Gregor Kovačič sosesko umetno napihnil na 200 stanovanj, da bi domačin

Medtem ko je županska garnitura dr. Gregorja Kovačiča na volitvah leta 2022 obljubljala »domišljeno stanovanjsko politiko za mlade, stare in manj premožne« ter se hvalila, da bo zaradi popolne transparentnosti tudi za najmanjše naročilo – celo tam, kjer zakon tega sploh ne zahteva – vedno zbrala vsaj tri ponudbe, prebivalci Ilirske Bistrice v iztekajočem se mandatu 2023–2026 spremljajo popolno nasprotje teh obljub: učbeniški primer netransparentnosti, urbanističnega nasilja in negospodarnega trošenja javnega denarja.

Ko je uredništvo na Občino Ilirska Bistrica naslovilo konkretna novinarska vprašanja o ozadju predimenzionirane soseske Pod hribom, se je občinska uprava zavila v nezakonit molk. Čeprav jo tretji odstavek 11. člena Zakona o medijih (ZMed-1) zavezuje k odgovoru v petih delovnih dneh, odgovorov ni posredovala. Razlog za skrivanje pred javnostjo postane kristalno jasen ob pregledu finančnih in razpisnih dokumentov: za kuliso »trajnostnega urbanizma« se skriva milijonski posel projektiranja, ki temelji na umetno napihnjeni gostoti pozidave, vse okoliščine pa zbujajo resen sum, da je bil postopek že v izhodišču prirejen za enega samega izvajalca.

Od obljube o »treh ponudbah za vsako malenkost« do milijonskega posla z enim samim ponudnikom!

Ključno vprašanje, na katero občina ne želi odgovoriti, je povezano z neracionalnim pristopom k projektiranju in astronomskimi cenami dokumentacije. Namesto da bi Občina Ilirska Bistrica na območju, kjer so bili prostorski, prometni in komunalni pogoji že podrobno opredeljeni v prostorskih aktih, izvedla klasično odprto javno naročilo za izdelavo projektne dokumentacije (DGD in PZI), kjer bi si projektanti konkurirali s ceno, se je prvič v zgodovini občine odločila za drag javni arhitekturni natečaj prek Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS).

Zakaj? Ker natečajni postopek po točki b četrtega odstavka 46. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-3) naročniku omogoča, da po zaključenem natečaju z izbranim zmagovalcem izvede postopek s pogajanji brez predhodne objave – torej brez konkurence na prostem trgu, z enim samim ponudnikom! Župan, ki je pred volitvami obljubljal zbiranje treh ponudb za vsako najmanjšo malenkost, je pri večmilijonskem poslu zaobšel odprto tržno tekmo in se pogajal le z enim izbrancem.

Na natečaju, kjer je občina najprej razdelila več kot 52.000 evrov za nagrade, priznanja in odškodnine, je zmagal elaborat biroja 3B ARHITEKTI, d. o. o., pod vodstvom domačina izr. prof. Leona Belušiča – avtorja, katerega specifični arhitekturni slog je v lokalnem okolju tako prepoznaven, da skorajda izključuje možnost, da ga strokovna komisija (v kateri je kot namestnik predsednika sedel sam župan dr. Gregor Kovačič) ne bi prepoznala. Koncept »anonimnosti« natečaja je bil s tem že v izhodišču postavljen pod vprašaj. Ko smo občino pred meseci vprašali, ali je pred odločitvijo za natečaj sploh izdelala primerjalno stroškovno analizo med klasičnim javnim naročilom in natečajnim postopkom, so iz občinske uprave hladnokrvno odgovorili: »Primerjalna analiza ni bila izvedena.« Nato pa je sledil šok ob podpisu pogodbe oktobra 2025:

• Kot poroča sama občina, znašajo pogodbeni stroški projektiranja komunalne ureditve celotne soseske in priprave projektne dokumentacije za 1. fazo (55 do 60 stanovanj, ocenjenih na 11 milijonov evrov) neverjetnih 972.000 evrov!
• Še bolj zgovorna je uradna Odločitev o oddaji javnega naročila (št. 430-41/2025-7 z dne 18. 9. 2025), pod katero je podpisan župan dr. Gregor Kovačič: končna ponudbena cena izbranega ponudnika 3B ARHITEKTI (s partnerjem ATELIERARHITEKTI) znaša 796.533,61 EUR z DDV za prvo etapo in kar 1.890.376,09 EUR z DDV za drugo etapo. Skupaj za obe etapi torej vrtoglavih 2.686.909,70 EUR z DDV samo za papirje!

V običajni gradbeni in inženirski praksi v Sloveniji se cena izdelave dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja (DGD) in projektne dokumentacije za izvedbo (PZI) pri stanovanjskih projektih na prostem trgu giblje med 2 in največ 3 % vrednosti investicije. Za prvo fazo, vredno okoli 10 do 11 milijonov evrov, bi realna tržna cena projektiranja pri klasičnem javnem naročilu znašala okoli 300.000 do 330.000 evrov. Občina Ilirska Bistrica pa že samo za prvo etapo projektiranja po uradni odločitvi o oddaji javnega naročila plačuje kar 796.533,61 EUR z DDV (kar predstavlja več kot 7,2 % vrednosti investicije prve faze) – torej več kot dvakratnik običajne tržne cene oziroma krepkih 460.000 evrov več, kot bi pričakovali! Skupaj z dodatnimi stroški za komunalno ureditev in predhodne preiskave pa je občina končni znesek pripeljala do javno komuniciranih 972.000 evrov. Pri tem v oči bode še dodatna netransparentnost pri preostanku zneska do 972.000 evrov (v višini približno 176.000 evrov): za izdelavo projekta komunalne opremljenosti in predhodnih raziskav občina sploh ni objavila odprtega javnega razpisa za projektiranje komunalne infrastrukture, temveč je komunalno ureditev kar vključila v pogajanja z enim samim ponudnikom oziroma posamezna dela razdrobila z ločenimi naročili!

Pravi vzrok zgoščevanja: Več betona na kupu pomeni višjo ceno in sum prirejenega posla!

Vsa ta dejstva – od izogibanja klasičnemu javnemu razpisu in pogajanj z enim samim ponudnikom, katerega slog je vnaprej prepoznaven, do priznanja občine, da stroškovne analize sploh ni naredila – nehote sprožijo sum o pošteni nameri gradnje stanovanj. Našteta dejstva vzbujajo pomislek, da je vzrok načrtovane, umetno napihnjene poselitve območja Pod hribom želja po čim višji skupni vrednosti investicije (ocenjeni na kar 40 milijonov evrov) in posledično čim višji ceni projektiranja za izbranega izvajalca!

Če je cena projektiranja vezana na odstotek od gigantske, 40-milijonske investicije, natlačene v kompleksen konglomerat 13 večstanovanjskih stavb, vkopanih garaž v podtalnico in umetnih vodotokov, se honorarji merijo v milijonih. Če bi občina ravnala racionalno in bi stanovanjsko gradnjo razdelila na več manjših, obvladljivih območij po mestu z enostavnejšo tipologijo gradnje, bi bila cena projektiranja za posamezen del bistveno nižja, postopki hitrejši, konkurenčnost med projektanti in izvajalci pa neprimerno večja. Še več: ko smo občino vprašali, ali ima v času podpisa skoraj milijonske pogodbe za projektiranje sploh zagotovljenih 11 milijonov evrov za gradnjo prve faze, je občina priznala, da ima v proračunu (NRP) zagotovljena le »sredstva za projektiranje«, medtem ko se bo gradnja šele »izvajala v dogovoru s Stanovanjskim skladom«! Za milijonske projektantske honorarje denar v proračunu torej je, za dejansko gradnjo stanovanj pa ne!

Zakaj uničiti prostor Pod hribom, ko pa pol Ilirske Bistrice sameva – in kako je mogoče, da nihče od visoko izobraženih akterjev ni upošteval občinskega OPN-ja?

Da je tlačenje 200 stanovanj pod Hrib svobode popolnoma nepotrebno, dokazuje dejstvo, da ima Ilirska Bistrica na voljo ogromne neizkoriščene zazidalne površine, ki jih kot prednostne za enakomerno poselitev določa Občinski prostorski načrt (OPN):

• Od bivšega Transporta (TIB Transport) proti Šembijam (ob cesti Ilirska Bistrica–Knežak): Sam strateški del OPN v 51. členu izrecno določa, da se stanovanjska območja višjih gostot usmerjajo na območje ob cesti Ilirska Bistrica–Knežak in na severovzhod mesta. V 158. členu OPN (enota EUP IB02, nasproti nekdanjega TIB Transporta) so že podrobno določeni prostorski izvedbeni pogoji za celovito sosesko s 17 večstanovanjskimi stavbami in 3 kompleksi za javno rabo!
• Območje bivše tovarne Topol: OPN v petem in desetem odstavku 51. člena kot strateško prioriteto navaja prenovo degradiranega območja bivšega Topola, ki je namenjeno tako individualni gradnji kot stanovanjskim območjem višjih gostot.
• Območje v Trnovem na prostoru stare dvorane in druge lokacije: Mesto ima obsežne zazidalne površine v Trnovem, pod Domom starejših občanov, južno od osnovne šole in zahodno od Žabovce.

Ob tem pa se postavlja neizogibno vprašanje, kako je mogoče, da prav nihče od številnih visoko izobraženih akterjev, ki so sodelovali pri pripravi, ocenjevanju in izvedbi natečaja, ni upošteval občinskega OPN-ja in opazil, da ta za Ilirsko Bistrico načrtuje enakomerno poselitev. Župan dr. Gregor Kovačič je namreč ob odprtju razstave elaboratov posebej poudarjal, kako izjemno je, »ko vidiš toliko znanja na istem mestu, številne kriterije in aspekte, ki se upoštevajo pri iskanju urbanističnih in arhitekturnih rešitev«.

Poleg visoko izobraženih članov ocenjevalne komisije in avtorjev natečajne naloge (dr. Gregor Kovačič, izr. prof. Aleksander Ostan, prof. Hrvoje Njirić, Monika Fink Serša, Helena Kalčič, Katjuša Vadnjal, Gašper Habjanič in drugi) je pri samem načrtovanju sodelovala tudi obsežna zasedba uglednih arhitekturnih birojev, univerzitetnih profesorjev, doktorjev znanosti in magistrov arhitekture, ki so si razdelili bogat nagradni in odškodninski sklad natečaja:

Kako je torej mogoče, da ob vsem tem zbranem znanju – med več kot petdesetimi podpisanimi in nagrajenimi avtorji, profesorji, doktorji znanosti ter člani komisije – prav nihče ni upošteval temeljnega prostorskega akta občine (51. in 158. člena OPN), ki stanovanjsko gradnjo višjih gostot razpršeno in enakomerno usmerja na več prostorsko bistveno primernejših območij po mestu? Še huje: v Zaključnem poročilu ocenjevalne komisije (na 7. strani) je celo zapisana trditev, da Ilirska Bistrica »močno občuti pomanjkanje zazidljivih zemljišč«! Ali vsi ti visoko izobraženi akterji krovnega občinskega prostorskega načrta sploh niso odprli ali pa so določila o enakomerni poselitvi mesta zavestno prezrli, saj bi razpršena gradnja na več lokacijah pomenila konec 40-milijonskega megaprojekta na enem kupu in s tem konec milijonskih honorarjev za projektiranje?

V prejšnjih mandatih med letoma 2011 in 2022 se je občinska uprava zavedala prostorskih možnosti in je prisluhnila ostrim protestom prebivalcev Ulice Toneta Tomšiča, Ulice Nikole Tesle in Gregorčičeve ulice ter Krajevne skupnosti Ilirska Bistrica iz leta 2010. Ti so že takrat opozorili, da je »taka masovna gradnja na tako malem prostoru nepotrebna in zmanjšuje kakovost življenja obstoječih in prihodnjih stanovalcev«. Zato je občina v prejšnjih mandatih načrtovala bistveno redkejšo poselitev (OPPN iz leta 2015 je v enoti PE1 dovoljeval največ 16, v PE5 pa 24 stanovanj, zmerni pogoji pa so veljali tudi v OPN iz leta 2019).

Sedanja oblast dr. Gregorja Kovačiča pa je vse to povozila. S spremembami OPN št. 7 z dne 5. marca 2026 (Uradni list RS, št. 474/2026) so za območje EUP IB47 odpravili obveznost upoštevanja regulacijskih črt (187. člen) in zvišali dovoljeno višino objektov na kar 16, 18, 19 in 20 metrov (190. člen in Priloga 1), samo zato, da so v prostoru lahko stlačili 200 stanovanj v blokih z etažnostjo do P + 4.

Prometni kolaps zaradi manjkajočih 220 parkirišč in beg pred vprašanji

Posledice te megalomanije bodo katastrofalne tudi za promet. V lokalnem okolju 200 stanovanj dejansko potrebuje okoli 500 parkirnih mest za stanovalce (2,5 PM na stanovanje) ter še 40 do 60 mest za obiskovalce in uporabnike javnega programa v nekdanji mlekarni – skupaj torej od 540 do 560 parkirišč. Ker se projektanti zaradi visoke podtalnice (že na –0,50 m) izogibajo poglobljenim kletem in ker se sklicujejo na minimalne normative Stanovanjskega sklada RS (1,5 PM na stanovanje), je v natečajni dokumentaciji predvidenih le okoli 323 parkirnih mest. Več kot 220 avtomobilov bo tako ostalo brez prostora in bo zaparkiralo Ulico Toneta Tomšiča ter okoliške ulice.

Ob vsem tem ni presenetljivo, da se je Občina Ilirska Bistrica zavila v molk in ni odgovorila na vprašanja o tem:

• zakaj je opustila zmerni projekt iz obdobja 2011–2022,
• kje bo zagotovila manjkajočih 220 parkirišč,
• zakaj je časovnica iz volilnega programa (gradnja 2024–2025) popolnoma propadla in je začetek gradnje prestavljen šele v leto 2027
• ter koliko stanovanj bo dejansko pripadlo mladim družinam in po kakšni najemnini.

Dejstvo, da sta se župan dr. Gregor Kovačič in občinska uprava pred temi vprašanji potuhnila ter zavestno prekršila zakonski rok iz 11. člena Zakona o medijih (ZMed-1), pove več kot kakršenkoli uradni dopis. Ko zmanjka strokovnih argumentov za opravičevanje milijonskih stroškov projektiranja mimo klasičnega javnega razpisa in uničevanja prostora pod Hribom svobode, ostane le še skrivanje pred javnostjo. Ker pa občinski proračun in prostor Ilirske Bistrice nista zasebni peskovnik občinske oblasti, bomo odgovore izterjali po pravni poti – s pritožbo pri Informacijskem pooblaščencu zaradi molka organa in s prijavo prekrška po 102. členu ZMed-1. Občani Ilirske Bistrice namreč namesto betonske megalomanije in preplačanih papirjev pod hribom upravičeno pričakujejo tisto, kar zapoveduje, že sam občinski prostorski načrt: premišljeno, enakomerno in finančno vzdržno poselitev mesta

C. R.