»Suknjič bo zaživel«

VDanes in jutri ob 20.30 bosta tržaško kulturno društvo Schiller in kolektiv Artifragili postavila na oder tržaškega gledališča Miela glasbeno redkost, ki je del zgodovine deželnega glasbenega gledališča. Na sporedu bo namreč uprizoritev liričnega monologa La giacca dannata, ki ga je Tržačan Giulio Viozzi napisal po noveli pisatelja Dina Buzzatija. Govori o uradniku, ki najde v žepu novega suknjiča večjo vsoto denarja. Krojač, ki je sešil suknjič, izgine, protagonist pa skuša raziskati ozadje skrivnostnega fenomena, ki preizprašuje tudi njegovo vest. Komorno opero so prvič uprizorili v gledališču Verdi v Trstu leta 1967.

Tokrat bo zaživela v »ažurirani« izvedbi mlade ustvarjalne ekipe (skoraj vsi člani imajo manj kot 30 let), ki jo vodi režiser Davide Rossi. Orkester bosta nadomestila klavir (Alberto Olivo) in elektronika (Enza De Rose). V vlogi protagonista bo pel tržaški baritonist Manuel Sedmak.

Na konservatoriju Tartini, kjer je bil Viozzi referenčni docent kompozicije v prejšnjem stoletju, je Sedmak danes učenec petja v razredu prof. Cinzie De Mola. Pevec, ki se je kot otrok oblikoval v vrstah zborov Fran Venturini pri Domju, se uveljavlja na opernem in koncertnem področju in je bil že protagonist sodobne opere, ko je v okviru čezmejnih projektov Piccolo opera festivala izvedel noviteto Juraja Marka Žerovnika. Zelo dejaven pa je tudi na področju baročne glasbe, v projektih Glasbene kapele Beata Vergine del Rosario, pred kratkim pa tudi v zasedbi odmevnega Bachovega Pasijona z orkestrom gledališča Verdi v stolnici sv. Justa.

Pred debijem v novem opernem projektu smo ga vprašali za kratko predstavitev stila liričnega monologa, ki ga bo večina poslušalcev verjetno poslušala prvič.

»Glasba je zelo posebna, skrivnostna, polna ponavljajočih se glasbenih motivov, ki ustvarjajo dogajanje in vodijo pripoved,« je pojasnil Sedmak. »Viozzi poudarja v partituri razne kontraste in jih prepleta znotraj kompleksnih razmerij klavirske spremljave in petja. V naši predstavi bo elektronska glasba nadgradila glasbeno sliko z bogatejšo glasbeno osnovo.«

Kako je režiser Rossi tolmačil enigmatično zgodbo? »Režija je precej preprosta. Na odru bosta dva "novinarja" oziroma režiser in oblikovalka elektronskih zvokov, ki bosta vodila gledalce skozi partituro s predstavitvijo dela. Nakar bo suknjič ...zaživel!«

Na Sedmakovih ramenih je dejansko celotni pevski del predstave: je to bolj zahtevno iz pevskega ali igralskega vidika? »Največja težava je v ekstremih pevske linije, ki zahteva nadpovprečno pozornost pri izvedbi, predvsem ko oblikujem kontraste in različne efekte,«pravi Sedmak.